Čas je prinesel svoje in spet sem si želela moške družbe pa tudi dotikov, poljubov in končno tudi seksa. Vedela sem, da ne želim avanture za eno noč, prav tako ne nekega skupnega življenja, vsaj za začetek. In glej, decembrski čas, nabit s posebno energijo in natrpan s prireditvami, je v to potegnil tudi mene.
Na eni od veselic, ki so potekale na prostem, vzporedno z miklavževanjem, smo se znašli za isto mizo. Beseda je dala besedo, tudi oči so imele svojo govorico. Izmenjala sva si številki. Že naslednji dan je priletelo prvo SMS-sporočilo in za njim še veliko, zelo veliko drugih. Znal je lepo pisati, misli so bile podobne mojim. Kar nekaj ur, ne minut, sva preklepetala po telefonu, saj je bila razdalja med nama velika. Vedno bolj pa so se zbliževala najina čustva, vsaj mislila sem tako. Odločila sva se za krajše skupno potovanje še pred božičem. Zaradi manjših zdravstvenih težav pa sva ga odpovedala in povabil me je k sebi domov.

Glede na pogovore sem si predstavljala majhno, urejeno hiško z lepo okolico, saj mi je bila Koroška vedno všeč. Na božični večer me je prišel iskat in odpeljala sva se, priznam, polna lepih pričakovanj. V soju novoletnih lučk in spremstvu snežink sva brzela mimo krajev na Koroško, v ljubezensko gnezdece, ki naj bi postalo najin skupni domek ... Nekaj pred polnočjo sva prispela, po zasneženem klancu sva morala peš, saj je poledenel ... hiška je bila v temi ... in škoda, da ni tako ostalo. Odklenil je, me povabil v notranjost in takrat šok. Kot da ne bi poznali sesalca, vode, metle ... živa katastrofa. Ne da se opisati ... Tudi mačji iztrebki.

Zaradi slabe poti sem pristala na to, da me je naslednji dan odpeljal do bližnje železniške postaje. Prebedela sem noč in na božični dan odšla z najhujšega zmenka domov brez poljubov, nežnosti, a vseeno zadovoljna, da sem hitro spoznala leporečnega možaka v realnosti. Zdaj se že nekaj časa videvam z nekom, ki ne govori veliko in "lepo", a najin prvi zmenek bi spadal med najlepše.

Lucija