Montevideo je, po Stereotipu in Prepisanih, vaš že tretji filmsko-glasbeni izdelek. Kdo je bil pobudnik projekta in kako je sploh prišlo do ideje in snemanja?
To je vedno tako, da te pokliče režiser ali producent, ki potrebuje glasbo za film. Film spada v umetnost in tukaj gre za precejšnjo izmenjavo mnenj, čeprav so me najeli, da rešim ta glasbeni del, da se jim s tem ni treba ukvarjati. Glasba zelo hitro pokvari film. To je zvočni učinek, ki med gledanjem filma zelo močno učinkuje na čutila. Če ni na pravem mestu, je bolje, da glasbe ni. Ta film je bil tak, da je zahteval precej inštrumentov, orkestrov in tem.
Radi delate s tako številčno ekipo?
Lepo je snemati s simfoničnim orkestrom, To je tako, kot bi jedel najboljšo ekološko jagnjetino, ki je rasla na otoku in je slankasta že sama od sebe. To je kakovosten zvok, ki paše ušesu in ni naporen, saj mili zvoki božajo dušo. Prijetno je snemati z njimi.
V vašem snemalnem studiu vlada sproščeno vzdušje. Je kdaj vseeno treba zaropotati?
Ne, vsak zase zelo dobro ve, kako dober je in kakšna je njegova naloga. To je odlika profesionalcev in z njimi nimaš teh težav, da nekdo ne bi razumel, zakaj je v bendu ali pozornost iskal nekje drugje. Tu ne potrebuješ nobene avtoritete, razen glasbene. To imam in avtoriteto imam tudi kot človek, bistvo pa je, da je rezultat še boljši, kot sem si zamislil. Če nam to uspe, smo svoje delo opravili.
Na albumu gostite tudi špansko pevko Luz Casal. Kdo vaju je predstavil?
Sam sem si pri projektu zamislil prav njo, filmski producenti pa so jo poklicali in povedali, česa si želimo. Glasba ji je bila všeč, kar nam je vsem odleglo, saj je lepo, da nekdo nekaj dela zato, ker mu je to všeč, ne glede na to, da stane. Samoiniciativno je prispevala besedilo, odlično snemanje pa sva imela v starinskem studiu Radia Beograd, ki ima zelo toplo akustiko, kjer ona skupaj z orkestrom zveni super. Zanimiv način snemanja.
Novembra boste imeli dva koncerta v Cankarjevem domu, kjer bodo nastopili tudi člani filharmoničnega orkestra Stanislava Biničkega. Kako bo koncert drugačen od tistih, ki smo jih že videli v preteklosti?
Tukaj je bistvo točno v tem orkestru. Ni vseeno, kateri orkester bi igral, oni so poseben orkester. Pol manjši od drugih, z ne preveč pompoznim kabarejsko -gostilniškim pridihom in s tem zvokom natančno odgovarjajo mojim glasbenim željam, ki sem si jih zamislil. Tukaj sodelujejo zaradi svojega zvoka in vsebine.
To ni moj alter ego, to sem jaz
Katera je (bila) vaša najtežja vloga v življenju do zdaj?
Včasih se mi zdi težak vsak dan posebej. Najtežje je biti zadovoljen s tem, kar imaš, da v življenju nimaš občutka, da bi mogel biti nekje drugje, v drugem času, s kom drugim.
Zadnja leta so vas opazili tudi v tujini (pa s tem ne mislim na Balkan, kjer vas, denimo v Srbiji, že dodobra poznajo). Igrali ste po festivalih, ponekod so izdali tudi vašo zgoščenko. Katerega od teh tujih uspehov si najbolj štejete v čast?
Mojo zgoščenko so izdali po vsem svetu, v najmanj 80 državah, in to me je premaknilo, da lahko igram tudi drugje kot le v Sloveniji. To je zelo pomembno, drugače se s tem ne bi mogel več ukvarjati, saj nimam dovolj velikega občinstva. Zame je to pomenilo, da sploh še sem.
Menite, da je v tujini po vsem tem še prostora za Magnificov uspeh – na ravni, da bi od tega dejansko lahko dobro živeli?
Saj jaz dobro živim. Kako, da ne?! Pi***, jaz sem Magnifico, ta trenutek grem lahko kamor želim, vse je le stvar moje odločitve in koliko se bom angažiral. S tem, da kam ne bi mogel iti, nikoli nisem imel težav, to je šlo vedno zlahka. Še lažje zunaj kot pa doma.
Ste se Magnifica kdaj naveličali in želeli biti samo Robert?
To ni moj alter ego, to sem jaz. To je del mene in počasi mi uspeva, da vse te različne osebnosti, ki plavajo v nas, postajajo eno z mano. Čeprav ne verjamem v to, da imamo več različnih osebnosti. Gre za enega in istega človeka, ki je zjutraj tak, zvečer drugačen, v službi, doma ali s prijatelji pa spet malo drugačen. V glavnem vedno malo lažeš.
Ste zadnje čase opazili katerega od mladih slovenskih izvajalcev, ki je pritegnil vašo pozornost?
Mlajše generacije me sploh ne zanimajo in jim redko prisluhnem, všeč mi je Klemen Klemen. Ta mladostniška, najstniška glasba muči moja ušesa in žali moj intelekt. Rapa, soula, R'n'B … Tega sploh ne morem poslušati. Vse bi zakuril. To je nesmiselno, na milijone izgovorjenih besed, za katere ne vem, čemu služijo.
Kako se vam zdi, da mediji (časopisi, radijske in TV-postaje) podpirajo mlade obraze na sceni? Se vam zdi, da je pri nas še vedno preveč napol upokojenih starejših mačkov, ki jemljejo prostor novim ustvarjalcem?
Muzikant se razvije pri 60. letih in ni star muzikant, ampak star frajer, razen če to ni. Glasbeno dozoriš šele pozneje, razen če si glasbeni genij, kot je bil na primer Mozart. Mi, navadni pa se razvijamo počasi. Zdi se mi, da sem šele zdaj postal dober muzikant. Šele zdaj, ko imam sive lase, sem dober oziroma boljši kot sem bil.
Bili ste goreč zagovornik delovanja Sazasa in podpirali njegovo vodstvo in vodenje. Kako ste danes zadovoljni z razmerami tam in na splošno z ureditvijo področja avtorskih pravic v Sloveniji? Je kaj takega, kar bi spremenili?
Jaz sem v vodstvu. Jaz sem za Sazas, ne da ga podpiram. To je inštitucija in organizacija, ki je nujno potrebna za obstoj avtorjev, ki ustvarjajo v Sloveniji. Področje avtorskih pravic slabi v korist kapitala, v korist neoliberalne ekonomske politike, ki je ne zanima ne sociala ne zdravstvo, kaj šele avtorske pravice. To namreč spada v isti koš. To je stvar politike, zakona. To zapišeš v zakon, in če ga kdo ne upošteva, plača globo. Če bodo zakoni taki, kot so, bo tako, kot vidite, če bodo zakone spremenili, pa bo drugače. To je stvar, ki se rešuje z zakoni, ne s predlogi. Za zdaj zakon razume vsak po svoje.