Vsako leto se tvorijo različne skupine, ki se odpravijo v tropske dežele in tam nudijo osnovno zdravstveno oskrbo lokalnemu prebivalstvu. Po diplomi na medicinski fakulteti v Ljubljani smo se štiri zdravnice in dva zdravnika odločili za odhod v Zambijo. Dodatno izobraževanje in iskanje sponzorjev sta zahtevala angažiranje, ki se nam je obrestovalo v zelo veliki meri. V Sloveniji smo spoznali presenetljivo mnogo ljudi, ki so bili nad projektom navdušeni in so bili pripravljeni pomagati na različne načine. To nas je napolnilo z neizmerno pozitivno energijo, ki pa se je po pristanku na afriških tleh še stopnjevala. Delali smo v bolnišnici slovenskega misijona, ki jo je slovenski pater Stanko Rozman zgradil v vasici Nangoma. Leta 1986 je začel z gradnjo prve ambulante, ki od tedaj skrbi za zdravje domačinov.

Žirafi v parku South Luangwa, Zambija. © Tea terzič

Po prihodu v Nangomo smo kmalu začutili, da čas v Afriki mineva drugače. Nihče se ne ravna po uri, čas določajo ljudje sami. Prehod iz hitrega evropskega ritma v afriško lenobnost zna biti moteč, vendar smo se kmalu navadili nanj. Tudi odnosi med ljudmi so za Evropejca nenavadni. V vasi smo kmalu postali prava atrakcija, vsi so nas poznali in želeli prijateljevati z nami. Nekateri so od nas zahtevali razna darila, saj si belega človeka predstavljajo kot  bogataša.

Na tržnici v Nangomi © Tea Terzič

Vrači imajo prednost pred zdravniki
Delo v bolnišnici se je začelo stresno. Brez znanja plemenskega jezika in obremenjeni s kupom birokratskih nevšečnosti smo se počutili zmedeno. Kmalu smo se naučili izgovarjati osnovne medicinske fraze v jeziku tonga, kar nam je olajšalo delo, bolnike pa spravljalo v smeh. Vaški vrač ima prednost pred zdravnikom, tako da bolniki prihajajo v bolnišnico šele po vseh obredih, ki jih naredijo vrači. V Nangomi sta oddelek za odrasle in otroke ter številne ambulante. Etiologija bolezni je predvsem infekcijska, ogromno je aidsa, tuberkuloze, malarije, pojavljajo pa se tudi klasične internistične bolezni kot pri nas. Okužba z virusom HIV je kljub ogromni razširjenosti še vedno zelo stigmatizirana. Aids pušča za sabo številne psihološke, ekonomske in socialne posledice. Med ljudmi še vedno krožijo dogme, kot na primer: če imaš spolne odnose z devico, si ozdravljen. Šele zadnjih nekaj let se s plakati in širjenjem znanja o prenosu okužbe osveščenost počasi prebuja. Srečali smo mnogo mladih ljudi z žalostnimi usodami, ki so nas pošteno pretresle.

Brezizhodnost okužbe HIV v revnih državah potre še tako zagnanega zdravnika. Na pediatričnem oddelku, kjer sem delala, je veliko otrok že rojenih okuženih prek matere. Tako majhen organizem se težko bori proti različnim infektom, kar jih vedno znova pripelje do zdravnika. Pri delu z njimi je vsak najmanjši napredek poplačan. Otroci so kljub vsemu srečni in igrivi, njihove matere so mlade in dojemajo vse skupaj kot del življenja.

Domačini v Nangomi, Zambija © Tea Terzič

Ljudje "barve kot stena"
Med otroki je pogosta podhranjenost. Moški so poročeni z več ženami in številne družine nimajo dovolj hrane niti denarja. Včasih je že dvajsetminutna vožnja z avtobusom do bolnišnice predraga. Šole morajo plačati in dosti otrok jih ne obiskuje. Neizobraženost in lakota silita ljudi v boj za preživetje. Brez razvad, ki nam jih ponuja razviti svet, je njihov vsakdanjik zapolnjen z životarjenjem pred hišicami iz blata, pokritimi s slamo. Ljudje so zunaj in se družijo, kar daje afriškemu življenju poseben čar, ki smo ga mi izgubili s tehnološkim napredkom. Ko se sprehajaš po vasi, se ti vsak nasmehne in te z iskrivimi očmi vpraša, kako si. Vsepovsod nas je spremljal topel občutek pripadnosti in hvaležnosti. Bolniki so bili zares veseli naše pomoči, saj niso navajeni na dostopnost bolniške oskrbe. Veliko otrok je brez staršev in kaj hitro se je razvedelo, da v vasi živijo ljudje, ki so "takšne barve kot stena". Kadarkoli smo bili doma, je bilo okoli hiše polno otrok, ki so se želeli igrati z nami. Delili smo jim bonbončke, ki so jih od navdušenja dali v usta kar ovite v papirčke. Okoli hiše so tekali za kokošmi, nam skakali v objem in z nami kuhali kosilo. Tudi brez skupnega jezika lahko najdeš prijatelja.