Prvi bienale slovenske neodvisne ilustracije je vzniknil zaradi soočanja s praktičnimi problemi pri rabi ilustracije v vsakdanjem vizualno likovnem prostoru. Ideja za redefinicijo ilustracije, se je izkazala za izredno potrebno. Potreba po predstavitvi sodobne ilustracije v Sloveniji, pa se je pojavljala tudi zaradi visoke kvalitete njene produkcije in izredno omejenih možnosti predstavljanja.

Sodobna ilustracija je namreč kot po pravilu katapultirana zgolj med parametre komercialne in umetniške produkcije, medtem ko se na stranskem tiru pušča potenciale, s katerimi se lepotičijo derivati praks sodobne ilustracije – hudomušnost, družbenokritičnost, hibridnost, heterogenost in intermedijskost pogosto nabirajo prah nekje čisto na zgornjih policah.

Bienale se od preostalih podobnih kulturnih dogodkov razlikuje tudi konceptualno, saj je z neodvisnost mišljena predvsem kot neodvisnost od drugih institucij. Neodvisno pa se tu izenačuje tudi z necenzuro: avtorji, ki sodelujejo na dogodkih, so necenzurirani in lahko ustvarjajo popolnoma neobremenjeno od institucije ali celo do institucije samega bienala. Tako, prvič, vsak avtor postane selektor in deduje možnost lastnega izbora svojega naslednika, kar predstavlja horizontalen način selekcije, ki je v izključno rokah stroke in popolnoma institucionalno neodvisen. In drugič, vsakemu avtorju je dana popolnoma svobodna izbira izraznega komunikacijskega sredstva, ki ga bo na dogodku predstavil, koder je ilustracija lahko uporabljena v kateremkoli kontekstualnem smislu, četudi ta ni končni rezultat.