Zadnji film Martina Scorseseja, v katerem je ta na veliko platno prenesel življenjsko zgodbo borznega prevaranta Jordana Belforta, v ZDA po eni strani vzbuja ogorčenje, po pa drugi navdušenje, ki ga je glede na nominacije za različne filmske nagrade vseeno več kot kritik.
V Sloveniji je kritik še toliko manj, ker se v filmu pojavi tudi Katarina Čas, ki ima po besedah Marcela Štefančiča, jr., majhno, a ključno vlogo, in sicer “ne le za Slovenijo, ampak tudi za Scorsesejev opus”. Kaj o tem menijo drugi, pa smo povprašali tudi druge filmske poznavalce: urednika Premiere in filmskega publicista Sama Ruglja, urednika Ekrana in filmskega kritika Gorazda Trušnovca, direktorico Kinodvora Nino Peče in filmskega kritika Matica Majcna.

Samo Rugelj, urednik revije premiera ter filmski publicist in kritik
O filmu: Volk z Wall Streeta je Scorsesejeva različica finančnih razlogov za razkroj sodobne družbe, ki jo je intenziviral Wall Street z vižo, na katero je plesala večina finančnih špekulantov tega sveta. Ekces, dekadenca in genialnost so trije zaščitni znaki povzpetnikov v podobi Jordana Belforta (DiCaprio), izjemno prepričljivega prodajalca, ki vam je zlahka prodal meglo za zlato. Morda Volk z Wall Streeta ni na ravni Dobrih fantov, vsekakor pa je vsaj na ravni Kazina, kar je že povsem spodobna referenca, sploh če govorimo o Scorsesejevemu opusu.

O Katarini: Katarini Čas lahko samo čestitamo, da je dobila vlogo v takšni produkciji in da ji je Scorseseju uspelo podtakniti Slovenijo kot svoj zaščitni znak. Da bi to kaj posebej vplivalo na prihodnjo prepoznavnost Slovenije v tujini ne verjamem, Slovenijo v filmu bomo še najbolj opazili ravno mi, Slovenci, vsekakor pa je njena epizodna vloga dovolj močna in opazna, da se bom kdaj v prihodnosti skliceval nanjo.  

Gorazd Trušnovec, urednik revije Ekran in filmski kritik
O filmu: Volk z Wall Streeta je prvo res veličastno delo Martina Scorseseja po 20 letih oziroma je lekcija iz kazino kapitalizma za tiste, ki je niso vzeli že v njegovem Kazinu, s katerim ga druži vrsta lastnosti - lahko bi celo rekli, da je njegova priredba za novo generacijo in dobo.

O Katarini: Nastop Katarine Čas kot reklama za Slovenijo? Dajte no mir. Predvsem je to velik korak zanjo, saj ji je uspelo suvereno obogatiti stransko vlogo, kar znajo pograbiti vsi dobri režiserji. A po drugi strani: lastnoročno je dosegla več kot vse z davkoplačevalskim denarjem napumpane promocije.

Nina Peče, direktorica Kinodvora
O filmu: Volk z Wall Streeta je film po mojem okusu, vsekakor pa edinstvena priložnost, da si novega Scorseseja vzamem za svojega. Po prvi uri, ki mine, kot bi rekel keks, me, podobno efektom substanc, s katerimi je prepojen, preplavi občutek, da me film nadvse zabava, zato se še udobneje namestim na sedežu v kinodvorani in slovensko zastavo pričakam v prešernem vzdušju.

O Katarini: Katarina se med buhtečo igralsko zasedbo odreže suvereno in navdušena sem, da je v holivudsko uspešnico uvozila avtohtono šalo o Sloveniji in Slovaški. Brez dvoma je njena filmska vloga dosežek, ki se ga veselimo vsaj tisti, ki podobno kot za domače športnike, navijamo tudi za naše filmske ustvarjalce. Čas je za Katarino!     

Matic Majcen, filmski kritik
O filmu: Volk z Wall Streeta je zame najboljši Scorsesejev film od Kazina naprej. Je pa pri njem zanimivo, v kolikšni meri se je Scorsese spustil v kopiranje svojih lastnih avtorskih potez - struktura pripovedi in gradnja likov sta namreč zelo podobna tistima iz Dobrih fantov. Po moje je to znak, da Scorsese s tem tudi sam priznava, da se spuščanje v eksperimente s CGI-jem (Zlovešči otok, Hugo) zanj ni obneslo tako dobro in da se vrača k avtorskim potezam, ki so v prvih desetletjih njegove kariere iz njega naredile velikana ameriškega filma.

O Katarini: Za Katarino Čas je velik uspeh, da je dobila dokaj opazno vlogo v Scorsesejevem filmu in ga celo naredila malce bolj slovenskega. Vseeno pa mislim, da gre bolj za marginalno zanimivost, ki se skozi slovenske oči v resnici zdi mnogo večja in pomembnejša, kot je v očeh nevtralnih opazovalcev v tujini. Takšen kolektivni narcizem, v katerega se spuščamo ob podobnih uspehih naših kulturnikov v tujini, je prej izraz naše provincialnosti in majhnosti kot pa kakršne koli sistemske uspešnosti. Če bi bila slovenska kultura kot celota resnično mednarodno uspešna, bi takšni nastopi predstavljali stalnico in ne zgolj izjemen primer. Sicer pa lahko upamo, da bo Katarina še naprej utrdila svojo prisotnost v tako odmevnih filmih, čeprav ob tem tudi mislim, da je takšna stranska vloga njen zenit, saj nima igralskega znanja za kaj večjega. Kar tudi ni tako slabo, mnogi igralci so odmevne kariere zgradili ravno preko stranskih vlog.