Obiskovali ste katoliško šolo in nato še univerzo v New Yorku. Ni to nenavadna življenjska pot za raperja?
Ne, samo najboljša. Nisem postal samo eden od največjih raperjev, ampak nikoli nisem prodajal drog, nikoli nisem bil v tolpi in nikoli se nisem streljal. Sposoben sem bil spremeniti svet in hip hop prikazal v pozitivni luči.
Se vam zdi, da dobrega hip hop izvajalca naredijo predvsem okoliščine, v katerih je živel?
Ne. Dober raper dela glasbo, ki se dotakne življenja ljudi. V hip hopu zdaj obstajata šovbiznis in kultura. Za šovbiznis veste, ker raperji plačujejo medijem, publicistom, producentom in menedžerjem, da jih prikažejo tako, kot da nekaj pomenijo, a za raperja lahko rečeš, da je velik, ko naredi pesem, ki se dotakne ljudi.
Če vam dajo v roke pištolo, jo lahko uporabiš ali ne, današnji raperji pa, namesto da bi peli o tem, kako se temu izogniti, pojejo "ustreli, ubij nekoga".
Koliko se je z razvojem hip hopa spremenilo življenje hip hop zvezdnikov?
Odvisno od tega, kdo si. Moje življenje na primer ni nič drugačno od takrat, ko sem bil star 12 let. Še vedno delam plošče in še vedno potujem po svetu.
Se vam zdi, da ima solo kariera več prednosti kot slabosti od dela v skupini?
Mogoče ti da več kreativne svobode, saj lahko pišem, govorim in delam, kar hočem, ne da bi za to komu odgovarjal.
Pripravljate drugi solo album ...
Naslov bo Origins of Black Music, na njem pa igrajo odlični glasbeniki: Travis Barker iz Blink 182 na bobnih, Sebastian Bach iz Skid Row in Mick Mars iz Mötley Crüe na kitari. Upam, da bo izšel marca. Navdihuje pa ga vse, skozi kar grem trenutno.
In skozi kaj greste?
Zdaj sem preprosto srečen. Prvi album je bil zelo depresiven, od razmišljanja o samomoru do alkoholizma. Izvedel sem, da sem posvojen, umrla sta Jay in oče, skupina je razpadla. To je bilo najbolj noro obdobje v mojem življenju, album pa je bil terapija, ker takrat nisem obiskoval pshiatra, zato sta bila mikrofon in glasba način sproščanja čustev. Potem ko sem se prebil skozi depresijo, pa sem hotel, da bi bil naslednji album vesel DMC-album.
Jam-Master Jay, DJ v vaši skupini Run–D.M.C., je bil umorjen ...
Hip hop prihaja iz okolja, v katerem ljudje umirajo na ulici. Treba jim je dati upanje. Če vam dajo v roke pištolo, jo lahko uporabiš ali ne, današnji raperji pa, namesto da bi peli o tem, kako se temu izogniti, pojejo "ustreli, ubij nekoga".
Mislite, da bi vsaka zvezda morala imeti odgovornost, da vpliva na življenja ljudi?
Vsaka. Edini razlog za obstoj zvezd na tem planetu je, da imajo odgovornost, ne pa zato, ker so bolj posebni od drugih. Rock in hip hop sta edina, ki podirata ovire.
Največji dosežek zame je, da nisem mrtev, da nisem v zaporu in da se nisem predoziral.
Ste zato sodelovali z Aerosmithi?
Takrat nismo sodelovali zaradi tega. Hoteli smo pokazati, da raperji mislijo, da so rockerji polni sranja, rockerji pa, da so polni sranja raperji. Ko so leta 1986 na televiziji začeli predvajati Walk This Way, sem z družino sedel v dnevni ter se od veselja objel z brati in sestrami in takrat se je vse spremenilo.
Na kateri dosežek ste najbolj ponosni, fotografijo na naslovki The Rolling Stone, Hall of Fame ...?
Največji dosežek zame je, da nisem mrtev, da nisem v zaporu in da se nisem predoziral. Skratka, da še vedno diham.