Godard, ki je najbolj znan tako po svojem ikonoklastičnem, navidezno improviziranem slogu snemanja kot po neizprosnem radikalizmu, je v 60. letih minulega stoletja opozoril nase z vrsto vse bolj političnih filmov. V zadnjih letih je njegova kariera doživela preporod s filmi, kot sta Film socialisme (2010) in Adieu au langage (2014), kjer je eksperimentiral z digitalno tehnologijo, piše spletni portal The Guardian.
Rodil se je leta 1930 v Parizu. Odraščal je in se šolal v Nyonu ob Ženevskem jezeru v Švici. Ko se je po končanem šolanju leta 1949 vrnil v Pariz, je zahajal v kinoklube, ki so po vojni cveteli v francoski prestolnici in bili žarišče francoskega novega vala. Po srečanju s kritikom Andrejem Bazinom in bodočimi kolegi režiserji Francoisom Truffautom, Claudom Chabrolom in Jacquesom Rivettom je začel pisati za nove filmske revije, tudi za Bazinovo revijo Cahiers du Cinema.
Začel je s kratkimi filmi, med njimi je Charlotte et Veronique, ou Tous les garcons s'appellent Patrick. Njegov prvi celovečerni film je Do zadnjega diha iz leta 1960. Snemali so ga na pariških ulicah leta 1959. Po premieri je film postal pravi kulturni fenomen, ki je iz Jean-Paula Belmonda naredil zvezdo, Godard pa je na berlinskem filmskem festivalu prejel nagrado za najboljšega režiserja.
V 60. letih je z bliskovito naglico posnel vrsto prelomnih filmov. Njegov film Le petit soldat, ki je namigoval, da francoska vlada odobrava mučenje, je bil do leta 1963 prepovedan. Obenem je bil to film, v katerem je Godard spoznal svojo bodočo ženo Anno Karino, prav tako pa je skoval svoj najbolj znan aforizem "Film je resnica pri 24 slikah na sekundo". Med vrhunci sta bila še Une femme est une femme, samosvoj poklon hollywoodskemu muzikalu, v katerem je poleg Belmonda ponovno zaigrala Anna Karina, ekstravagantni, epski film o filmskem ustvarjanju Le mepris z Michelom Piccolijem, Brigitte Bardot, Jackom Palancem in Fritzem Langom ter Alphaville, bizarni hibrid filma noir in znanstvene fantastike.
Leta 1965 se je Godardova poroka z Anno Karina Karino končala z ločitvijo, njun zadnji skupni celovečerec je bil Made in U.S.A. V tem času je bil Godard že močno povezan z revolucionarnimi politikami tistega časa, kar se je odražalo v njegovem filmskem ustvarjanju. Ustanovil je filmski kolektiv, poimenovan po Dzigi Vertovu, sovjetskem avtorju filma Mož s kamero, in med drugim sodeloval z mladim marksističnim študentom Jean-Pierrom Gorinom pri filmu Tout Va Bien, študiji o stavki v tovarni klobas, v kateri nastopa Jane Fonda.
Godard je leta 1970 spoznal filmsko ustvarjalko Anne-Marie Mieville, ki je postala njegova stalna sodelavka in po razpadu njegovega drugega zakona z Anne Wiazemsky tudi partnerica. V 70. letih so Godardova ostra politična in intelektualna stališča začela izgubljati na veljavi, njegovo delo pa je v 80. letih izgubilo na vplivu, piše The Guardian.
Leta 2001 se je vrnil s filmom Eloge de l'amour, ki je bil uvrščen na filmski festival v Cannesu. Leta 2011 je prejel častnega oskarja, ki pa so mu ga poslali po pošti, saj se podelitve v Hollywoodu ni udeležil. Njegov filmom Adieu au langage je leta 2014 pobral nagrado žirije v Cannesu, film Le livre d'image, ki je bil leta 2018 uvrščen na filmski festival v Cannesu, pa je prejel posebno zlato palmo.