"Tudi geji smo samo ljudje. Ljudje, ki živimo svoja življenja, imamo družine, prijatelje, se zabavamo in ukvarjamo s številnimi stvarmi. Naša življenja in vrednote se od drugih ne razlikujejo tako radikalno, kot si nekateri morda predstavljajo. Smo tu. Obstajamo. In film prikazuje prav to. Če se bo dotaknil enega samega človeka, če bo enemu samemu človeku odprl oči, je bilo vredno. In verjamem da (se) bo," o novem slovenskem dokumentarcu, ki bo premiero doživel 24. novembra v Kinotetki na Festivalu gejevskega in lezbičnega filma, pravi mladi gej Janez, ki je za več strpnosti v družbi izpostavil sebe in svojo družino. Film je delo obetavnih ljubiteljskih režiserk Urše Kastelic (na fotografiji), sicer absolventke medicine, in Andree Celija, sicer sociologinje.

Zgovorna babica skoraj zasenčila vnuka

Foto: Arhiv filma Urša Kastelic "S filmom nisva ciljali samo na gejevsko in lezbično populacijo – najina želja je bila, da bi bil film zanimiv za vse. Če bi se kdorkoli našel v Janezu, njegovi sestri, bratu, očetu ali babici, bi bil to za naju velik uspeh. Mogoče bo tistim, ki so do tovrstne tematike bolj zadržani, odprl kakšen nov pogled na svet. Prvi zametki filma so nastali, ko sva se spoznali na delavnici dokumentarnega filma, ki je potekala v okviru Globalne Sofe. Ideja pa je v polnem zamahu zaživela šele, ko se je projektu priključil glavni lik v filmu – Janez. Njegova družina je v snemanje privolila brez zadržkov. Še posebno babica, ki je bila tako zgovorna in iskrena, da je Janezu na nek način 'ukradla' film," sta o nastajanju dokumentarca za Žurnal povedali Urša in Andrea, ki sta film posneli dobesedno brez proračuna: "Ljudje so naju pogosto vprašali, zakaj se v filmu ne pojavi tudi Janezova mama, in naj poveva, da tu ni nikakršne zamere ali skrivnosti – gospa ima namreč le tremo pred kamero."