Poetični slowmotion začetek Antikrista, v katerem Trier združuje največji užitek, orgazem, in največjo bolečino, smrt otroka, je vse, kar film ni v nadaljevanju. Črno-beli uvod, ki ne pušča nobenega dvoma o tem, kaj hoče povedati režiser, se z barvami kmalu prevesi v duhovni, duševni in fizični pasijon travmatiziranega zakonskega para, v katerem ni prostora za gledalca, temveč zgolj za Trierjev dialog z Bogom. Metafor, prispodob in krščanske mitologije polna psihološka nočna mora s sicer odličnima Charlotte Gainsbourg in Wilemom Dafoejem v glavnih vlogah, v kateri Trier ne varčuje z eksplicitnim spolnim nasiljem, gledalca psihično izčrpa, vendar pa ga namesto katarze, kakršno na koncu doživi sam, kljub čustvenemu naboju, s katerim je prežet film, pusti praznega, nepotešenega in izgubljenega.