Stoji za naslovom albuma Ciao Ciao kakšna posebna zgodba?
Ciao Ciao je naslov mojega prvega singla, ki je na nek način lansiral Katarino Malo na glasbeno sceno in v počastitev temu singlu, sem se odločila, da dam naziv albumu po tej pesmi. Nikakor pa to ne pomeni slovesa, ampak nadaljevanje dela, neko zrelost.

Je bil v igri še kakšen drug naslov?
Ne, bila sem povsem odločena, da bo to to. Že od začetka.

Zakaj ste se odločili, da album posvetite Zoranu Garevskemu?
Ker je to moj pokojni prijatelj, ki je zelo zaslužen za podporo moji glasbeni karieri. Veliko mi je pomagal s svojim mnenjem in hkrati z mojimi izgledi oziroma z vsemi stajlingi, s katerimi sem se predstavljala na različnih nastopih, festivalih in tako naprej. Tudi v videospotih mi je zelo pomagal. To posvečam nekomu, ki ga ni več med nami, ampak ga imam jaz ves čas v mislih.

Kako gledate na kritike – jih jemlete kot nekaj poztivinega ali kot nekaj slabega?
Nikoli ne jemljem kritik kot avtomtično nekaj, proti čemur bi se morala braniti. Sem pa zelo kritična do ljudi, ki kritizirajo oziroma komentirajo nekaj, česar ne poznajo. Tako kot večinoma ljudje, ki se za skritimi profili pojavljajo na raznih portalih. Veliko ljudi mi je reklo, naj se s tem ne obremenjujem in se tudi ne, sem pa vedno kritična nazaj, da sploh do tega pride. Kritiko glede glasbe pa vedno jemljem na znanje, ampak če bi človek kot umetnik ves čas poslušal druga mnenja, mislim, da ne bi mogel obdržati svoje hrbtenice. Mnenj je vedno veliko, tudi glasbenih. Lahko se pojavi nek zelo znan glasbenik in mi reče: 'Tamle bi pa ti lahko tako pa tako …', ampak nisem. Pri vsaki pesmi sodelujem z različnimi ljudmi ravno zato, ker si želim različnih stilskih okvirjev. Tudi moja plošča, kot slišim veliko komentarjev, je res raznolika in z vsako pesmijo je nekaj novega. Ni občutka, da se ponavlja eno in isto. Dobronamerno jemljem pa predvsem kakšne vokalne kritike.

Po katerih vaših adutih vas prepoznamo?
Naši aduti so besedila, ta sporočilnost, v katero tudi verjamem. Preprostost besedil, da si jo ljudje lahko zapomnejo. In tudi produkcija, ki je sicer zelo popy, ampak dodelana. Delamo na nek način nekaj novega, drugačnega.

Koliko časa ste album ustvarjali, glede na to, da je zelo raznolik in ste se mu res posvetili?
Vedno rečem, da sem ta album delala, odkar sem na sceni, to je tri leta in pol. To je nek povzetek mojih zadnjih treh let, ker je na albumu vse že dokaj poznano, tri pesmi pa so nove. Za vse poslušalce, ki radi pojejo, sem dodala še dva instrumentalna  komada - Ciao Ciao in Znucana, da si ljudje naredijo kakšne karaoke. Album je torej produkt, s katerim sem dozorela in ne morem več trditi, da sem nova pridobitev na glasbeni sceni.

Na katero skladbo ste najbolj ponosni?
Vsaka skladba je nekaj zelo posebnega, meni osebno so vse totalno všeč. Ponosna? Pismo, ne vem … Lahko bi rekla, da sem izjemno ponosna, da smo toliko provokativni, da smo si upali izdati pesem Znucana, ki je sicer prejela zelo srborite odzive tudi pri moških, glede na tematiko. Ampak sem ugotovila, da smo Slovenci dojemljivi in znamo biti cinični ter se pohecati na svoj račun, da je pesem v bistvu zelo dobro sprejeta in hkrati tudi kreditno sposobna. Pri kreditno sposobni se mi norčujemo iz teh kreditnih sposobnosti. Pa ne na račun revnih, ampak na račun sebe. Češ, kakšna je situacija v Sloveniji, saj skoraj nobeden ni kreditno sposoben. Zelo sem vesela, saj so to pesem ljudje zares dojeli in sprejeli kot cinično preslikavo stanja v državi.

Navdih torej črpate vsepovsod okoli sebe?
Te naše pesmi jemljem kot živlejnjske, kot tisto, v kateri se lahko vsakdo najde, tako moški kot ženske.

Kaj vas čaka po albumu, kakšne načrte imate?
Zdaj delamo koncerte na različnih koncih Slovenije, na katerih album predstavljam s svojim bendom, ki je izjemen, saj so to sami profesionalni glasbeniki, s katerimi naredimo res odličen žur.