Nekdanja modna urednica Špela Klara Jambrek in njen dolgoletni partner, fotograf Matija Tomc, ljubezen prepletata tudi preko prav posebne vizualne umetnosti, ki združuje modo, življenjske filozofije in fotografijo. Njuno žilico je nedavno tega opazila celo foto urednica italijanske izdaje revije Vogue, Alessia Glaviano, ki je svetovna alfa in omega modnega sveta skozi slike.

Kako dolgo in na kakšen način z Matijo že sodelujeta pri vajinih foto lepotnih in modnih zgodbah, kako se je rodila ta vajina skupna umetnost, ki pa je tudi dejavnost?

Težko bi rekla, kdaj se je zares pričelo najino sodelovanje. Skupaj sva že 19 let in oba od nekdaj inspirirajo umetnost, estetika in zgodbe. Sama sem od najstniških let želela ustvarjati kreativne zgodbe skozi estetiko in sliko, Matija pa od nekdaj uživa v fotografiranju in pripovedovanju življenjskih zgodb malce drugače (spomnim se, kako je od nekdaj s svojim pripovedovanjem o naključnih pripetljajih zabaval ljudi). 

Od kar sem pričela delovati v modi in medijih je tako spontano sodeloval zraven, v začetku z idejami in kreativo, potem tudi izvedbo. Na področju mode sicer delujem precej dlje od Matije tako da se je najino sodelovanje bolj intenzivno pričelo, ko sem v nekem trenutku, ko se je tekom let moj modni mozaik pričel razlikovati od drugih, začutila, da svoje ustvarjanje nadaljujem z nekom, ki ga resnično razume. Tako je pri umetnosti - deluješ z dušo in zato lažje sodeluješ z ljudmi, ki imajo podobne vrednote in pogled na življenje. Umetnost namreč ni vse, kar je vizualno, je zgodba o umetnosti življenja, ki se skriva za estetiko.

Nanizala sta že kar lepo število uspehov, katere?

V zadnjih treh letih, od kar bolj intenzivno delujeva skupaj, tako na umetniških, kot tudi komercialnih projektih se je odvilo tudi kar nekaj uspehov. V umetnosti čas igra zelo pomembno vlogo, uspehi ne pridejo čez noč in čeprav se včasih tako zdi je zadaj veliko dela in odpovedovanja, ker je tako ustvarjanje način življenja. Najbolj sem bila ponosna, ko so Matijo pri italijanskem Vogueu, med kandidati, ki so svoje portfolije poslali iz vsega sveta izbrali med osmimi, ki obetajo. Takrat sva se tudi srečala z njihovo foto urednico, Alessio Glaviano, ki nama je podala zelo koristne napotke za nadaljne delo. Alessia je namreč svetovna avtoriteta modne fotografije in temu primerne so njene izkušnje. To je bil neprecenljiv paket napotkov. Seveda se vedno znova razveselim vsakič, ko mednarodni mediji objavijo najino modno zgodbo, teh je kar nekaj, zadnji dve na primer v NAKID magazinu, v LA-ju in pa Lodown magazinu, v Berlinu, ki ima svojo tradicijo že od 90-ih let prejšnjega stoletja. Izziv mi je bilo tudi sodelovati z italijanskim modnim duetom Leitmotiv, ki se  čedalje bolj uveljavljata na področju mode, dobitnikoma številnih modnih nagrad, med drugim nagrade italijanske zbornice za modo. Potem pa je tu še kar nekaj obsežnih komercialnih projektov, kjer je kreativna svoboda podrejena prodaji, a je prav lovljenje tega ravnotežja izjemen izziv, ki se ga vsakič znova z veseljem lotiva. 

Tako je pri umetnosti - deluješ z dušo in zato lažje sodeluješ z ljudmi, ki imajo podobne vrednote in pogled na življenje. Umetnost namreč ni vse, kar je vizualno, je zgodba o umetnosti življenja, ki se skriva za estetiko.

 

Zagotovo sta, sploh v Sloveniji, edinstvena umetnika, ki na ta način ustvarjata modo in jo tudi uspešno prodajata, kar se zdi skoraj nemogoče, kako vama uspeva?

Ja, zagotovo, tudi v modi po svetu je zelo malo takih modnih zgodb. V modnem svetu in tudi drugače je zelo veliko narcisizma. Človek in vse povezano z njim je zreduciran na objekt, ki mora biti non stop na vrhuncu svojih sposobnosti, projecirati popolnost in uspeh na vseh področjih. Taka podoba »zasužnjenega« človeka, ki mu je odvzeta vsa človečnost me je kot psihologinjo, ki deluje v modi sprva pričela dolgočasiti, kmalu pa sem spoznala tudi, koliko psiholoških težav izhaja iz takega pogleda, tako v samem modnem svetu, kot tudi v svetu okoli nas, na katerega moda vpliva. 

Tako sva z Matijo pričela ustvarjati modne zgodbe, ki človeka sprejemajo v vsej svoji človečnosti, ki je daleč od iluzorne popolnosti. Seveda delujeva v svetu mode, kjer veljajo najbolj rigidna in velikokrat nečloveška pravila estetike, kar pomeni, da se morava do določene mere tudi prilagoditi, ampak lahko rečem da jih kljub vsemu zapeljeva po svoje. Estetika nama predstavlja le okvir, orodje, s katerim privabiva k zgodbi. Je namreč prirojen občutek in kot tak zelo priročen kot vabilo k vsebini. Mislim da nama uspeva prav zaradi tega, ker ljudi s svojimi zgodbami vabiva k resnici, stran od iluzornih predstav o sreči, da se obrnejo k sebi in sprejmejo svoje drugačnosti, svojstvenosti, ne v smislu posebnosti, ki je nad drugimi, ampak posebnosti znotraj človečnosti. Verjamem, da so to neka univerzalna pravila, zato jim ljudje prisluhnejo, tudi tisti, ki se še vedno podrejajo vsiljenim iluzijam in popolnosti. 

Tako najine modne zgodbe vedno zaživijo v kombinaciji z življenjem. Trenutno jih prepletava s psihologijo, vero in duhovnostjo ter splošnimi psihološko-socialnimi aktualnimi problemi. Želiva ustvarjati v trendu, ampak ne v smislu zapovedi, ki omejujejo, ampak rešitev, ki osvobajajo. Modne zgodbe so za naju kanal, preko katerega na nevsiljiv način posredujeva te koncepte. Tisti, ki jih želi prepoznati, jih bo prepoznal.

Kakšna je vajina estetika, kaj je tisto, kar vaju razlikuje od ostalih ustvarjalcev foto modnih zgodb?

Oba obožujeva združevanje kontrastov, vizualnih, stilskih, barvnih ali pa vsebinskih. Prav tako nisva rigidna privrženca strogih estetskih zapovedi, tudi ne v smislu tistih naravnih, ki jih narekuje narava in so nam prirojeni. Seveda jih spoštujeva, ampak včasih se zgodi, verjetno z nekim razlogom, da tudi nekaj, kar odstopa od pravil izjemno funkcionira. Tako da se noben od naju ne boji kršiti pravila in jo ubrati malo po svoje, na estetiko gledava tudi zelo kompleksno. Zame recimo je po eni strani estetika orodje, s katerim privabim k vsebini, po drugi strani pa tudi ideja, ki se izvrstno prepleta z življenjem na splošno. Tako najine modne zgodbe vedno zaživijo v kombinaciji z življenjem. Trenutno jih prepletava s psihologijo, vero in duhovnostjo ter splošnimi psihološko-socialnimi aktualnimi problemi. Želiva ustvarjati v trendu, ampak ne v smislu zapovedi, ki omejujejo, ampak rešitev, ki osvobajajo. Modne zgodbe so za naju kanal, preko katerega na nevsiljiv način posredujeva te koncepte. Tisti, ki jih želi prepoznati, jih bo prepoznal.

Sta na točki, da bi lahko živela le od tega, je to cilj in sploh možnost?

Samo od umetniških projektov trenutno težko preživiš. Umetnost je namreč tista, ki spreminja obstoječe poglede, tiste, ki so morda postali rigidni, v aktualnem času preživeti, pa še kar obstajajo. Komerciala je tista, ki želi kontrolo nad potrošnikom, zato ustvarja rigidna pravila. Ampak mislim, da so ta, ki so zapovedovala kar nekaj desetletij preživeta, tako da tudi komerciala trenutno postaja bolj fluidna. Komercialni projekti, v povezavi z industrijo so tisti, od katerih živiš. Sama pa ne verjamem v ločnico med umetnostjo in komercialo, mislim, da je ločnica vsiljena, trenutno v korist zaslužku in komerciali. V resnici gre za ustvarjalni kontunuum, od umetnosti do komerciale in obratno. Sama si želim ustvarjati v središču tega kontinuuma in zaenkrat nama z Matijo relativno uspeva. Komercialo osmisliti z vsebino. Počasi, ampak zanesljivo, tako nekako.