Za vas, Raay, je to tretja zmaga v dobrem letu. Kaj vam to pomeni, kako gledate na te dosežke?
V bistvu je bila ta zmaga čisto drugačna. Pri prvi zmagi sem sodeloval predvsem kot avtor. Tinkari sem pri nastopu, sploh kar se zvoka tiče, pomagal šele po tem, ko je zmagala na Emi. Ula Ložar je bila spet po slučaju izbrana za pevko. Ker je Marjetkina učenka sva prevzela krmilo. Sobotna zmaga na Emi pa je velika zmaga, saj sva tako izvajalca kot tudi avtorja in praktično tudi človeka, ki v ozadju peljeta projekt, tako promocijsko kot tudi poslovno. Imava proste roke in se zelo veseliva tega.

Kako sta praznovala zmago?
Nič kaj dosti. Malo smo se poveselili, zjutraj ob devetih pa sva že pregledala čestitke, odgovarjala na elektronsko pošto in šla pa otroke. Dan sva preživela z njimi in se naspala.

Kako pa sta se sicer lotila nastopa, kaj vama je bilo najbolj pomembno?
V prvem planu je bil seveda minimalizem, torej, da pride pesem do izraza, seveda zaradi glasbe, vokalnega performansa in glasu samega. V bistvu je vse prilagojeno temu. Suveren nastop, ki ne odvrne od pesmi, ampak jo podpira. Brez odvečnega cirkusa. Dodali smo le violinistko, ki je igrala v violinističnih delih, in klavir, tako da je Marjetkin vokal v prvem planu. Tudi na Eurosongu bomo ljudem poskušali približati Marjetkina čustva, ki so ob tem komadu strašno močna. To se mi zdi tisto, na kar lahko najbolj stavimo.

Sta potem, ko sta slišala ostale skladbe, verjela v zmago?
Ko sva naredila pesem, sva vedela, da je zelo močna in jo bo zelo težko preseči, ker tudi ni nastala kar čez noč. Izbrala sva jo med štirimi najini hiti, pripravljenimi za tuje trge, tako da ni bila narejena za Emo. Ko sva slišala vse pesmi, sva vedela, da imava najmočnejšo, tekmovanja pa se nisva udeležila zaradi zmage. Ker pesem v marcu izide v Italiji, sva želela imeti dober televizijski posnetek, kar je bil najin cilj. Če bosta imela dva močnejši nastop in močnejšo pesem od naju, si niti ne želiva biti v finalu, sva si rekla. Če pa bova videla, da imava najmočnejši nastop in pesem, pa si seveda želiva in upava, da zmagava. In to se je tudi zgodilo. Kar sva poslušala in videla, je bilo suvereno, oba superfinalista sta bila seveda najbolj suverena, tako Rudi kot midva, in zdi se mi, da je bila odločitev prava.

Sta tudi vidva videla Rudija kot največjega konkurenta ali koga drugega?
Vedela sva, da bo Rudija najtežje premagati. Če bi se odločal, koga si želimo raje premagati, bi izbral kateregakoli od drugih.

Ema je za vama. Kaj si kot Maraaya obetata od Eurovizije?
Strašno se je veseliva, predvsem zato, ker bo nastop tak kot na Emi, le da imamo še nekaj več tehničnih možnosti, ki jih lahko izkoristimo pri naši violinistki. Pripravljeno je že vse, v teh dveh mesecih bova poskušala izvesti še mini projekt s slovenskimi proizvodi, kot nekakšna slovenska košarica, s katero se lahko predstavimo tujini in tujim medijem. Tudi premiera videospota pride v roku desetih dni. Fino je, saj živiva skupaj, delava skupaj in imava stvari v svojih rokah, zato bova od sebe res dala vse. Bomo videli, kaj bo to prineslo. Že začelo se je tako, kot sva si želela – da smo opaženi. Medijem je pesem všeč, izpostavljajo Marjetkin vokal, slušalke in violino.

Kako to, da sta se odločila za slušalke?
Slušalke so močna zgodba in nosijo tudi neko sporočilo. Marjetki je za to čustveno in emocionalno glasbeno izražanje, ki ga zdaj ima, zelo pomembno, kako čustvuješ na odru. V studiu se vedno zapre v svoj intimen svet in poje, zato si je na velikem odru vedno želela izraziti to mirnost, da lahko izrazi ta čustva. Tako je enkrat poskusila na odru nastopiti z veliki slušalkami in se dejansko zaprla v ta svet in interpretirala. Ko je to ugotovila, so slušalke praktično postale prepoznavni znak, del imidža.

Na družabnih omrežjih se je pojavilo kar nekaj komentarjev prav na slušalke. Bi jih zato odložili, se obetajo kakšne stilske spremembe?
Slušalk seveda ne bomo odložili. Marjetki so slušalke to, kar so bila April očala. Slušalke vsekakor ostanejo. Obleka gre zagotovo zraven, bomo pa na Eurosong odpotovali z dvema različnima oblekama. Tudi druga bo preprosta, minimalistična, taka, ki ne odvrne od pesmi, ki diha z njo. Barva bo zagotovo svetla, bela, ker je tudi sporočilo pesmi tako pozitivno. Na prvih vajah bomo verjetno poskusili z obema, na vsakem nastopu z eno, in se na podlagi posnetkov ter dejstva, v kateri se bo Marjetka najbolje počutila, odločili za tisto pravo.

Kako je prišlo do Marjetkine pevske preobrazbe?
To je rezultat desetih let dela s sabo in s svojim glasom. Preden sva se spoznala, je naredila diplomo na Srednji glasbeni šoli iz opernega petja, potem se je preizkusila v bolj jazzovskih vodah, nato smo začeli s slovensko zabavno glasbo - turbofolk, vendar se je tu še najmanj pevsko izkazala, a je raziskovala, koliko zmore. Končala je Akademijo za glasbo v Ljubljani, zdaj je profesorica glasbe in mlade upe uči različnih znanj, ki jih tudi sama odkriva. Pridno sledi trendom, ki se dogajajo v razvoju glasbe, predvsem pa zagovarja dejstvo, da mora vsak najti svoj glasbeni izraz. Sama ga je našla z veliko trdega dela, vizije, s prejokanimi nočmi, a se je vedno znova pobrala in prišla do tega, kar je danes. Tega glasu ne naredi, tak glas zdaj ima. Ko poje neko preprosto pesem, zveni na tak način in tudi stare komade zelo težko zapoje s starim glasom. To je njen naravni glas in naravna interpretacija.

Menda je obiskovala tudi šolo za jezike. V kolikšni meri ji to pomaga?
Obiskovala je center za jezike Karnion, ki so edini v Sloveniji, ki učijo angleščino v alfa stanju, kar je pomagalo pri govoru, slovnici in nekaj tudi pri naglasu. Angleščina je danes ključna stvar, ki te loči, od tega ali je dobro ali ne, pomembno pa je tudi to, kakšen naglas imaš, da ne prepoznajo, da nisi njihov.