Edi ni običajen domači ljubljenček, saj je mini pritlikavi pujs. "Imam ga od maja. Hotela sem si ga kupiti kot darilo za diplomo, a jo še pišem, tako da je prišel malo prej," nam je v smehu zaupala Tinca. Imeti pujsa so bile od nekdaj njene sanje. Že kot majhna deklica se je igrala s plišastimi pujski in k stricu na kmetijo hodila gledati te živali.
"Star je štiri mesece in je zelo crkljiv. Smešno je, ker ga nihče razen mene ne sme dvigniti, ker začne cviliti tako, kot da bi imeli koline," pravi Tinca. Z Edijem se redno odpravita tudi na sprehod, česar je pujsek vesel, saj ga povodec niti najmanj ne moti. "Vsi mislijo, da vozim psa na sprehode, ko me vidijo, ker ne pričakujejo pujsa."
Rad je v središču pozornosti
Edi je najbolj srečen, ko se kdo z njim ukvarja. "Zadnjič smo bili na nekem pikniku in je bil zraven. Vsi so ga božali. Bil je tako srečen, ker je bil v središču pozornosti."
Doma ima poseben hlevček, v katerem spi. Ponavadi mu družbo delata njihovi dve muci. "Obvezno mora vsak dan iti do koze ali pa ona do njega, da si data poljubček," simbiozo med svojimi živalmi opiše Tinca. Malce nejevolje občasno pokaže le njihov pes, ki je najdlje pri hiši. "Ko začnem pujsa božati, pride še on zraven in moram še njega božati."
Prvo leto je ključno
Ta vrsta pujsov živi povprečno okoli deset let in tehta do deset kilogramov. "Prvo leto je za njegov razvoj najbolj pomembno. On bi kar naprej jedel. Ko je tiho in ga kličeš ter vidiš, da je šel ven, ponavadi mucam ali kužku vse brikete poje. Potem ima tako napihnjen trebuh, da ne more niti hoditi." Edi je trikrat na dan zelenjavo in sadje, saj drugega ne sme, da se ne bi preveč zredil.
Doma so po začetnem šoku nad novim članom navdušeni, saj je postal prava atrakcija. "Ko ljudje pridejo v gostilno ali na našo kovačijo, kjer so pogosto otroci, je prvo vprašanje, kje je Edi in kje je koza. Ponavadi ga kar spustimo, da teka med ljudmi in se crklja," pravi Tinca. Svoje odločitve ne obžaluje in zelo verjetno je, da se bo Ediju v prihodnosti pridružila še boljša polovica.