Klemen Slakonja kot Joker, Domen Valič kot Robin, Kristijan Ostanek v vlogi Batmana, Maja Martina Merljak je Batgirl, Jernej Kuntner pa Superman.

S Kuntnerjem, ki je tudi režiser sinhronizirane različice, smo se pogovarjali o procesu sinhronizacije in izboru igralcev.

Tokrat boste glas posodili Supermanu. Se vam je s tem izpolnila kakšna otroška želja? Ste oboževalec superjunakov?
Nisem ravno oboževalec, sem si pa želel igrati enega od teh likov. Bolj bi si seveda želel sinhronizirati Batmana, ampak nimam dovolj globokega glasu.

Batmanu je glas posodil Kristijan Ostanek. Zakaj je bil izbran?
Predlagati smo morali tri igralce, ki so opravi teste glasu. Te smo nato poslali v ZDA, kjer so sprejeli končno odločitev. Izbrati pa smo morali igralce z globokimi glasovi, saj ima igralec, ki Batmana govori v izvirniku (Will Arnett, op. avt.), zelo globok glas.

Kdo predlaga igralce, ki gredo na test?
Igralce izbirajo naročniki, se pravi slovenski distributer in Studio Ritem. Kot režiser in kot igralec pa kdaj pa kdaj koga predlagam. Končno ekipo pa, kot rečeno, določijo Američani.

Sinhronizirali ste že zelo veliko animiranih filmov. Koliko likov je dobilo vaš glas?
Če štejem le celovečerne animirane filme … Glas sem posodil petinosemdesetim likom.

Kateri vam je predstavljal največji izziv?
Vsak za sebe je izziv, saj je vsak drugačen. Verjetno so moj glas tolikokrat potrdili zaradi moje sposobnosti prilagajanja likom. Američanka, ki potrjuje igralce, mi je nedavno dala lep kompliment. Rekla je, da je Trey Parker, eden od ustvarjalcev South Parka, ameriški Jernej.

Je lahko vsak igralec dober sinhronizator?
Ne. Imeti mora neko od boga dano sposobnost, da lahko sinhronizira. Dobro je tudi, da zna angleško. Starejši igralci imajo na primer težave, ker ne govorijo jezika in jim je treba razložiti, kaj liki govorijo. Delo je zaradi tega veliko težje.

V francoski različici je Supermanu glas posodil  nogometaš Antoine Greizman. Ste že kdaj sodelovali z amaterji ali v Sloveniji dobivajo vloge le igralci?
Tudi amaterji dobijo priložnost, na primer kakšni prepoznavni televizijski obrazi. Moram pa povedati, da kot profesionalni igralec in režiser podpiram to, da glavne vloge dobivajo šolani igralci.

Je z amaterji težje delati?
Niti ne. Moram izkoristiti priložnost in pohvaliti nekatere amaterske igralce, ki so včasih celo boljši kot kakšen profesionalni igralec.

Obstaja kakšna javna osebnost, morda kakšen politik, ki bi ga najeli za sinhronizacijo?
Ne! Politiki naj se ukvarjajo s politiko.

Koliko časa je trajala sinhronizacija tega filma?
Režiserski in igralski del traja približno dva do tri tedne. Celotna priprava pa sigurno dva meseca.

Kako poteka sinhronizacija? Si igralci pred začetkom snemanja ogledajo film?
Igralci filma ne smejo videti. To je ena od ameriških zakonitosti. Film si lahko ogledam le jaz, tonski mojster in prevajalec. Da igralci filma prej ne smejo videti, sicer podpiram, saj bi si med gledanjem ustvarili neko svojo vizijo in pri tem pozabili, da se morajo držati tega, kar so naredili Američani. Jaz sem tam, da jim razložim lik in opišem, kaj se bo z njim zgodilo.

Kako pa snemate pogovor?
Vsak igralec posebej posname svoj del.

To je pa težko …
Niti ne, saj je režiser tam, da mu daje navodila, na primer, kaj mora bolj poudariti. Težje bi bilo, če bi se glasovi prepletali.

Prevod filma verjetno pozneje še spreminjate?
Seveda, imam sicer dobre prevajalke, a kot režiser vidim več, na primer, kako lik odpira usta in temu primerno obračam stavke.

Prevajalcem verjetno največ težav predstavljajo šale ...
Prevode šal morajo prav tako potrditi Američani. To z njimi usklajujejo prevajalke. Nekatere duhovitosti, ki se jim smejijo odrasli, pa so v mojih rokah. Znotraj konteksta lahko besedilo namreč malo začinim.

Še vedno se najdejo nekateri, ki menijo, da sinhronizacija vse pokvari, sicer pa mislim, da so se v Sloveniji predsodki zmanjšali. Zakaj menite je temu tako?
Po letu 2000 se je sinhronizacija zelo izboljšala, res pa je tudi, da so ljudje mnogokrat nazadnjaški in jih novosti šokirajo.

Kako bi se v Sloveniji odzvali, če bi začeli sinhronizirati še filme?
Jaz sem prvi, ki sem proti sinhroniziranju filmov v slovenščino. Pomembno je, da slišimo jezike. Zato imamo tudi boljši občutek za učenje jezikov kot narodi, ki imajo vse sinhronizirano. Sinhronizacija vsebin za otroke je pa krasna stvar. Saj se spominjate, kako je bilo včasih v kinu, ko so starši otrokom brali podnapise. Filma sploh nisi mogel gledati.