Taro Zupančič, ambasadorko Žurnalovega Festivala za ljubitelje živali, smo obiskali na njenem domu in z njo opravili, kot smo se pošalili, "živalski intervju". Toplo nas je sprejela na svojem domu, ki je, recimo temu skrit nekje nad Ljubljano, tik ob gozdu. V bližini je tudi kmečki turizem, zato je bil intervju resnično živalsko obarvan. Predstavila nam je svojega črnega in malce samosvojega mačka Kokoja, sosedovega psa, konje in celo race.
Tara se je, graciozno, kot ste je vajeni s televizije, sprehajala med živalmi in nam nevede dokazala, zakaj je bila naša odločitev, da jo povabimo k sodelovanju, pravilna. 29-letna Gorenjka živali obožuje in pravi, da je z njimi povezana že od malih nog. Njeno ljubezen do narave in živali pa smo lahko začutili tudi mi.
Na pozabite na naš brezplačen in dobrodelen dogodek: Festival za ljubitelje živali, kjer bodo prišli na svoj račun psi, otroci in odrasli. Spoznali boste čudovite pasme psov, razne kinološke discipline, eksotične živali, ptice, konje, dihurčke, preizkusili plezalno steno, se zabavali na lovu na zaklad in še in še. Več o dogodku v spodnjem članku:
Zelo ste povezani z živalmi, je to že od nekdaj? Že od malih nog?
Ja, že od malega. Mislim, da sem to podedovala po mami. Kot mi je pripovedovala stara mama, je mami vsak dan na poti iz šole domov prinesla kakšno žival. Lahko je bil to maček ali poškodovan ptič, lahko pa samo deževnik. Star ata je našel mlado srnico, ki jo je mama zavrgla. Tako, da je mami neko obdobje, preden so jo dali v živalski vrt, celo imela srnico. Mislim, da imam živali tako rada tudi zato, ker je mami z njimi tako povezana.
Katere živali ste imeli, ko ste odraščali?
Od nekdaj sem bila zelo navezana na mačke. Moji prvi mački je bilo ime Sara (smeh). Vsi so me spraševali, zakaj sem ji dala človeško ime. Poleg Sare sem imela še Sanjo! (smeh) Vedno sem imela živali. Tudi, ko sva z mami bili podnajemnici v majhnem stanovanju na Bledu. Tam sva recimo imeli v enem obdoju zajca, tri morske prašičke, psa, mačka, pa še hrčka. Smo živeli v eni taki lepi skupnosti. Kasneje, ko sva živeli na ranču, sva imeli tudi konje, račke, večje pse … Sem si pa že od majhnega želela škotskega ovčarja, seveda zaradi filmov Lassie. To je velik pes in v stanovanju ga ne moreš imeti, zato so mi za 12. rojstni dan kupili mešanico med srninim pinčem in čivavo. To sem takrat lahko imela. Je pa res, da sem morala, še preden sem dobila psa, izpolniti en pogoj. Mami mi je rekla, da moram vsak dan vsaj 14 dni zjutraj vstajati in na sprehod, češ priprave na jutranje sprehode s psom. No, evo, pa sem bila dovolj pridna. Sem izpolnila pogoje. Potem pa sem dobila Teri, ki je bila z nami polnih 16 let, lansko leto nas je žal zapustila. Kasneje, ko sem se odselila in sem Teri pustila pri mami, sem videla, kako rada imam pasjo družbo. Kupila sem si čivavo in ji dala ime Lima. Žal je Lima umrla kmalu po tem, ko nas je Teri zapustila. Nekaj tednov za njo, ker ji je od žalosti "počilo srce".
Imela je osem let. Je bil kar šok. Že za Teri je bilo hudo, ker je bila toliko časa z nami, potem pa še Lima. Zelo sta bili povezani. Lima je bila s Teri od majhnega in se je tako zelo navezala. Grozno je, ko pes umre od žalosti. Lima se je kar na enkrat začela peniti, globoko dihati in smo jo takoj odpeljali k veterinarju. Ko smo jo pripeljali, nas je veterinarka takoj vprašala, če smo imeli še enega psa. Je po znakih prepoznal, da se to dogaja zaradi žalosti. Ne moreš verjeti. No, v tem istem obdobju, kmalu po smrti Lime in Teri, mi je še lisica odnesla mačka, starega komaj leto in pol.
Potem je bil še zelo mlad, ko ga je ukradla lisica?
Ja. To je bil maček, ki sem ga čisto majhnega našla v gnoju. Ves ubogi, z vnetimi učki. Dan prej sem pa že našla podobnega, prav tako mladega mačka, a sem ga že odnesla v zavetšče. No, ko sem prinesla drugega, so mi v zavetšču rekli, češ, koliko imajo takih mačkov, da lahko tudi katerega posvojim, a sem rekla, da ne. No, ni mi dalo miru in sem se vrnila ponj. To je bila Bela in to je bil res nor maček, hraniti sem jo morala z rokavicami! Z njo sem imela stalne borbe. No ampak ja, kasneje se je umirila. Je bila pa zelo posebna. Je imela svoja pravila ... Ampak, žal.
Sicer velja, da je pes človekov najboljši prijatelj. Pa za vas? Velja enako?
No, ja ... Zelo rada imam mačke, ampak se strinjam, da je vez med človekom in psom nadzemeljska. Pes te je vedno vesel. Čeprav se sliši klišejsko, je to res. Tudi čutijo te. Že maček te čuti, kaj šele pes. Zelo so nesebični.
Je kakšna žival, ki se je bojite?
Kot otrok sem se bala kač.
Če bi bila žival, katera žival bi bila in zakaj?
No, po horoskopu sem lev, tako da zagotovo kakšna mačka. (smeh) Rada spim, redno skrbim za svojo grivo, rada sem v gozdovih, všeč mi je tam, kjer je toplo … (smeh)
Slovenski ris?
(smeh) Tečem hitro! Ampak, nisem pa tako napadalna, to pa ne.
Kakšno je vaše sporočilo našim bralcem: Zakaj je dobro, da otrok odrašča v živalski družbi?
Na ta način otroci razvijejo čut, ne samo do živali, ampak tudi do ljudi. To ne izgine, to imaš ali nimaš. Če vidim koga, ki podi mačka, mi je to povsem nesprejemljivo. Tega preprosto ne razumem. Vedno razmišljam, kaj so nekomu v življenju naredile živali, da ima tak odnos do njih. Živali so popolnoma čista bitja. Želijo ti slabo samo, če so ogrožene. Mislim, da je zelo dobra popotnica za življenje, če otrok spoštuje živali.