Foto: Osebni arhiv Tara Zupančič, mama  "Ko sva živeli sami, brez očeta, se nisva prav dobro razumeli. Včasih se mi je zdelo, da nimava nič skupnega, da na vsako stvar gledava drugače. Kot malo čudaška najstnica sem bila čisto v svojem svetu, ki pa ga najbrž matere težko razumejo. No, vsaj takrat se mi je tako zdelo. Potem pa, ko sva šli vsaka svojo pot, kar se je zgodilo kar zgodaj, sva na nek način našli pot nazaj - k nama. Mami je bila verjetno zaradi ločitve bolj stroga z mano, saj je bila sama in me je želela vzgojiti enako dobro, kot če bi bil zraven oče. Meni pa je - seveda - šlo to malo na živce. Čeprav sedaj, ko pogledam nazaj, sem se iz tega vseeno veliko naučila,“ pravi lepotica, ki je bila, ko sta se njena starša ločila, stara štiri leta. "Takrat ločitve nisem prav dobro razumela. Meni je bilo luštno - dobila sem dva doma, dve družini, dvojne sladkarije in dvojne počitnice. Vpliv ločitve sem zaznala šele čez leta, ko sem odraščala.“

Z očetom, tako pravi Tara, pa je imela večinoma dober odnos, bolj blizu pa sta si šele v zadnjem času. "Po tem, ko sem sama razčistila svoja čustva, nekakšne zamere in žalosti, ki sem jih dolga leta nosila v sebi, sem tudi do njega postala bolj odkrita, predvsem pa sem začela razumeti in kar je najbolj pomembno - sprejela sem.“

S Taro njeni starši sicer niso imeli večjih težav, saj ni bila težavna najstnica. "V šoli sem bila pridna, pri 17. letih pa sem se postavila na svoje noge. S tem je prišla odgovornost in še marsikaj. Bila pa sem v svojem svetu, držala sem se bolj zase, pisala in risala, navduševala me je glasba in njeni stili, zato sem sledila mnogim norostim, vendar so me le-te delale barvito, a nikoli težavno,“ je izjavila Tara, ki je z nami delila tudi anekdoto, zaradi katere jo je mama kaznovala. "Nekega večera sem šla namesto k babici spat, v neko lokalno diskoteko, kjer smo s prijatelji ostali krepko čez polnoč. Ob 5. uri zjutraj me je zazeblo in sva s takratnim fantom šla v avto po oblačila. Ravno takrat je iz Lesc v Ljubljano mimo pripeljal vlak, zato sva čakala pred železniško zapornico. Tedanji mamičin partner je ob tisti uri odhajal v službo in me srečal – navsezgodaj in sredi mesta. Potem je seveda sledila kazen. Neprespana sem morala ves dan grabiti listje. Imela sem grozno slabo vest. Najbrž potem tudi ven nisem smela nekaj časa.“