Ne vem, ali je to dobro ali slabo, je pa zagotovo zanimivo, da mi je teden po ogledu šova Slovenija ima talent v spominu ostalo predvsem to, da bi skoraj vsi talenti in njihovi podporniki, ki so jih kamere tako rade kazale jokati in smejati se, bolj kot dobrega agenta potrebovali dobrega zobozdravnika.

Nasmehov in solz je bilo pač res veliko. Veliko preveč, da škrbine in razne protetične pritikline ne bi padle v oči. Poleg rumenega fruca, Kasteličevega bleščečega nasmeha, Čakarmiševe umetne zlobe, Lucienninega lomljenja slovenščine in ne nazadnje kolektivnega meditiranja in zgražanja svete trojice, v kateri bi moral prvi pred naslednjo oddajo za domačo nalogo predelati, pri katerih letih lahko začne osvajati dekleta, drugi Ameriški idol in svojega vzornika Simona Cowella, tretja pa učbenik slovenskega jezika.

A je konec koncev tudi to šov, tako kot je šov na avdicije uvrstiti človeške zmote, ki so tam zato, da bi se jim rogali, in tako kot je šov to, da se mora po določenem številu zmot zgoditi tudi kakšen zadetek. Ta zame sicer ni mali slovenski Clapton, čeprav bo dekliška volilna baza zagotovo dovolj zavzeta, da ga bo pririnila do konca, pa tudi ne 22-letni pevec, ob katerem so vsi pozabili, da je na odru zaradi petja in ne zaradi svojih sedmih otrok. Je pa res, da sem se zaenkrat vse preveč ukvarjala s talenti komisije in veliko premalo s talenti talentov.