Lahko rečemo, da gre pri Optimistu za komično avtobiografijo?
Absolutno, gre za osebne izkušnje, prepletene s kolektivnim spominom.

Kako to, da ste se že pri 40 letih odločili ozirati nazaj?
Ker se mi vsak dan zgodi toliko, kot se nekaterim ne v 40 letih. Že nekajkrat so me nagovarjali, naj napišem biografijo, ampak to odklanjam iz dveh razlogov – prvi je ta, da bi jo moral izdati v 20 delih, drugi pa, da nihče ne bi verjel, da je vse to res.

Bi kaj naredili drugače?
Mogoče bi prej imel otroke.

So bili za vas jugoslovanski časi boljši od slovenskih?
Absolutno, takrat je bil denar na roke.

Samo zaradi tega?
Ne, takrat si šel na gostovanje in si se nazaj grede ustavil še na kakšni veselici v gasilskem domu, kjer so ti dali še pol prasca in gajbo piva, pa še muzika te je spremljala. Potovanje je bilo daljše – šel si v torek, prišel pa oktobra.

Kateri izdelek iz komunizma pogrešate in za katerega ste najbolj hvaležni kapitalizmu?
Najbolj pogrešam sindikalne domove na jadranski obali. Tega mi je res najbolj žal, ker so pomenili druženje, zabavo in pristne stike. Kar se kapitalizma tiče, pa to, da ni več mej, da ne potrebujemo potnih listov, da se nam ni treba več bati, da nas bodo na meji slekli do nagega.

So vas kdaj slekli do nagega?
Na meji se mi je zgodilo vse živo, ker sem tudi 'švercal'.

Na primer?
Najbolj zabavno mi je bilo, ko sva s kolegom 'švercala' kavo. Na meji  naju je ustavil avstrijski carinik in zahteval račun od špecerije. Izračunal je, da imava za 14 šilingov preveč hrane, zato sva pred njim požrla eno klobaso, ogrsko salamo, tako da sva zadovoljila uradne potrebe, seveda pa sva čez mejo prepeljala več kot 150 kilogramov kave.

Še vedno jeste Gavrilovićevo pašteto in Kraševe napolitanke?
Zdaj moram biti vzor svoji hčerki, tako da, če to naredim, naredim na skrivaj.

Kaj pa jeste pred hčerko?
Bio in predvsem vegetarijanske zadeve.

Kako pa to?
Ker se mi zdi, da je zdaj možnost, da ji damo dober kapital za pozneje.

Potem tudi kuhate sami?
Kuha predvsem žena, ker mene skoraj nikoli ni doma.

Pa ste res optimist?
Absolutno, če ne, ne bi bilo tega naslova. Moje življenjsko vodilo je, da nikoli ne študiraj naprej, za nazaj pa se nimaš kaj sekirati, ker bi lahko prej študiral.

V predstavi se med drugim ozirate na slovensko zavist. Jo jemljete kot floskulo ali kot dejstvo?
Zavist bo v predstavi v podtekstu. Ne bi je rad zelo izpostavljal, ker to potem ni več komedija – preveč ljudi se prepozna v njej in potem to ni več smešno.

Pa vseeno, se vam zdi res tako specifična za Slovence?
Slovenci smo v tem res specifični, pa ne toliko zavidati nekomu, ki nekaj ima, ampak temu, da je drugačen, da štrli iz povprečja.

Katera publika je najbolj hvaležna?
Štajerska ima nekaj drugega v sebi, Štajerci se znajo sprostiti in predstavo nagraditi.

Ljubljanska to sprejema bolj hladno?
Ponudba je večja, zato so bolj zahtevni ter potrebujejo prvih 20 minut, da se sprostijo, ker so do takrat na preži, da bo kaj šlo narobe.

Se vam zdi, da je mogoče narediti predstavo, ki zadovolji tako zahtevnejšo publiko kot publiko, ki se smeje humorju, ki igra na prvo žogo?
Vsi dobri teksti nosijo podtekst in podtekst je za intelektualce.

Kaj pa je za vas idealna komedija?
Tista, ki me nasmeji, sprosti, ko grem ven, pa pride nekaj za mano.

Se kdaj zgodi, da publika ne 'pokapira' predstave?
Seveda, ker sem zelo ciničen. Cinizem kot neka zdrava oblika razuma mi je zelo blizu, mi je pa zelo hudo, ko gledam nekatere predstave, v katerih se cinizem izrazi kot najgloblja oblika žalosti.

Veliko komikov je v zasebnem življenju resnih. Ali tudi za vas velja enako?
Absolutno. Če hočeš biti dober komik, potrebuješ čas za tehten razmislek.

Vam kdaj gre na živce, ko od vas kdo pričakuje, da jih boste še zasebno zabavali?
Na živce ne, ker je to ena od podstat, ki jih ta poklic nosi s sabo, je pa utrujajoče, jasno.

Zakaj si slovenski stand up komiki ne upajo tako daleč kot ameriški, na primer od pedofilije v cerkvi do politike?
To je problem naše družbe, v kateri vlada avtocenzura – ker nas dušijo z vseh strani, ker nas Cerkev 2 tisoč let uči, da vse, kar je ostro, kritično, ni prav  in da je treba biti ponižen, tih. Ker nas je prejšnji sistem dušil in ker nas kapitalizem melje. Enostavno nimamo jajc, da bi rekli 'k... vas gleda', tako je in čao. Absolutno zagovarjam to pravico. Pri nas oblastniki sploh ne razumejo satire. Satira je namenjena temu, da podrži ogledalo stanju duha v družbi, tu pa jo takoj razumejo kot napad. To ni napad, to je alarm, rdeča lučka, ki utripa, preden bo prepozno, preden postane normalna stvar, del vsakdana. Treba je opozarjati na stvari, ki so napačne, pa naj gre za pedofilijo v Cerkvi, korupcijo v politiki ali ekološke katastrofe. Komikom, ki bi si to upali postaviti na oder, bi morali dati benificiran delovni staž, ker zdravijo dušo naroda.

Lahko bi to naredili tudi sami ...
Saj delam, saj imam nenehno probleme. Vedno sem napadan, vedno sprejemam očitke, ampak mi je popolnoma vseeno.

Kako to, da ljudje ne razumejo satire kot satire?
Ker so prestrašeni, ker je svoboda, o kateri govorimo, da smo jo doživeli po tisoč letih, izmišljena stvar. Enako je, kot je bilo, samo da je drugače zapakirano. Prej je bilo rjasto, zdaj se pa se sveti, ker je zavito v srebrn papir?

Kaj sproščate, ko delate z lutkami, kaj, ko improvizirate, in kaj, ko igrate v predstavi?
Lutke so predhodnik transplantacije v medicini – lahko se raztrgaš na sto strani, pa si še vedno čaroben, poetičen. Pri improvizaciji se mi podzavestno odpirajo predalčki, v katerih imam shranjene informacije, in si 'zluftam' glavo, ker imam problem s tem, da se mi miselni tok  težko ustavi. V predstavah pa mi je pomemben predvsem tok med mano in publiko. Najljubši mi je sistem teatra, ki mu rečem 'bonbon–kofuta'. Da jih v eni minuti pripelješ iz enega čustva do drugega, da jih začaraš, dezorientiraš, da izgubijo kompas in jih pelješ, kamor hočeš. Najgenialnejša stvar teatra je to, se mi zdi, da ljudje plačajo za to, da manipuliraš z njimi.

Je prvih par minut pomembnih, da se vzpostavi stik s publiko?
Pomembna je prva sekunda. Publiko sicer lahko pobereš na sredi predstave, ampak vseeno potem nekaj manjka.

Maček Muri praznuje 25 let. Kaj mu želite za rojstni dan?
Mačku Muriju pa res želim vse, vse, vse najboljše, ker je to najboljši slovenski rokenrol plošček, ki je bil kadarkoli posnet. To vidim tudi pri moji ta mali. Vsaka pesem je narejena na en svoj žanr. Upam, da bo imel tudi otroke, vnuke in pravnuke.