Kako ste doživljali vse faze bolezni?
Ko sem izvedel, je bil vsekakor šok. Najprej sem bil dva dni v depresiji, nato pa sem si rekel, da se je treba boriti. Medicino sem prepustil medicini, sam pa sem se dodatno z alternativnimi stvarmi. Čim več sem se ukvarjal  s tem, da sem razmišljal čim bolj pozitivno. Veš čas sem bil optimist. Ljudem s podobnimi težavami sporočam, da je najpomembnejši optimizem.
Se strinjate s tem, da prijatelje spoznaš v nesreči?
Dejansko sem se sam odločil, kateri prijatelji bodo ob meni. Ves čas pa je bila ob meni tudi mama, saj si pri vsakdanjih stvareh kar dosti omejen, tako da mi je res veliko pomagala. Zavestno sem se odločil, da izločim negativne ljudi in ljudi, ki se jim smiliš. Pozitivno energijo in motivacijo pa sem želel širiti tudi med ljudmi v bolnišnici, ki so se zdravili z mano. Sam pri sebi sem ugotovil, da bi to lahko bilo moje poslanstvo. Veliko ljudi se kar preda v usodo in nimajo tega pozitivnega naboja, ki je pri vsej tej zadevi najpomembnejši.

So se vam prioritete spremenile; kakšni so načrti za naprej?
V zadnjih letih so se mi vrednote spreminjale, po tej izkušnji pa še bolj. Stvari, ki so se prej zdele težke in zaradi katerih sem se sekiral, zdaj ne vidim več. Prioriteta, vsaj v mojem življenju, je zdravje, to da se počutiš dobro in da ljudem ne pustiš, da te zaradi nepomembnih stvari spravijo iz pozitive v negativo.

Imate kakšne nove načrte tudi na glasbenem področju?
Zaradi krhkega imunskega sistema nisem smel veliko ven, zato sem dosti časa preživel ob kitari. Veliko sem ustvarjal na to temo, po glavi so mi švigale predvsem motivacijska besedila in vesele melodije. Zagotovo je možnost, da bi ljudem v stiski pomagal tudi z glasbo.

Pred boleznijo se je veliko ugibalo tudi o vašem ljubezenskem življenju. Je na tem področju kaj novega?
Moja prioriteta je bilo zdravje in to, da bom živel, tako da na to področje nisem bil toliko osredotočen. O tem ne razmišljam; ko bo prišla ta prava, pač bo, trenutno pa me to ne zanima.