Francoski sociolog Antoine Bueno v svoji novi knjigi Le Petit Livre Bleu (prevod: Mala modra knjiga) izenačuje mesto Smrkcev in Hitlerjev Berlin. V knjigi namreč pojasnjuje, da na videz prijateljska mala modra bitja, ki živijo v idiličnem okolju, dejansko širijo rasistično propagando in da je njihovo življenje "arhetip totalitarne utopije, prežet s stalinizmom in nacizmom". Poleg tega Bueno Gargamela primerja z judom in piše: "Gargamel je grd, umazan, s kljukastim nosom, navdušen nad zlatom," medtem ko za Ata Smrka pravi, da je diktator, plavolasa Smrketa pa naj bi upodabljala arijsko žensko.

Njegove trditve temeljijo predvsem na stripu Črni Smrkci. "Prvi strip Črni Smrkci se je ukvarjal z nečim, kar bi zlahka kvalificirali kot rasno grožnjo. V njem so Smrkci bolni. In ko zbolijo, ne postanejo vijoličasti ali rdeči, temveč črni. Ob tem izgubijo vso inteligenco in postanejo popolni primitivci. Ne morejo govoriti, temveč se le oglašajo z 'Gnap! Gnap!'," je pojasnil sociolog Bueno. Ameriški uredniki so sicer zavrnili objavo prvega stripa, leto kasneje pa so bolni Smrkci začeli postajati vijoličasti.

Oboževalci priljubljenih animiranih junakov so knjigo označili za "sramoto", ki "maže legende našega otroštva".

Strip o Smrkcih, ki ga je ustvaril belgijski avtor Peyo, je bil prvič objavljen v belgijskem časopisu leta 1958. Dve leti kasneje je začel izhajati samostojno, slavna risanka pa je nastala leta 1981.