Potem ko so okoljevarstveno zavedni državljani, da bi slovenska zemlja spet lažje dihala, v soboto z nje odstranili približno 20 tisoč ton smeti, bodo v Kinodvoru v četrtek, na dan Zemlje, začeli predvajati Skriti zaliv, film, ki je z razkrinkanjem vsakoletnega japonskega poboja 23 tisoč delfinov na letošnjih oskarjih pokosil konkurenco v kategoriji dokumentarcev. Morda se bo komu 23 tisoč v enem letu v primerjavi z 20 tisoč tonami v enem dnevu zdelo malo, a bi na številko zagotovo gledali drugače, če bi videli poboj. Ob tem pa izvedeli tudi, da delfinov ne masakrirajo zaradi (nekakovostnega in zastrupljenega) mesa, ampak zato, ker jim odžrejo ribe, ki bi morale končati na krožnikih za suši.

Oceanovih enajst – tako se je poimenovala ekipa niti ne enajstih idealistov, ki so morali, da bi v zastraženem “top secret” zalivu mesta Taiji prišli do krvavih posnetkov, uporabiti bondovsko opremo, taktiko in prijeme. Med njimi tudi Richard O’Barry, ki se že desetletja poskuša odkupiti za to, da je bil s sodelovanjem pri filmskem hitu Fliper kot trener živali delno kriv za njihovo priljubljenost, ki se je izrodila v množične šove, v katerih delfini zabavajo s saltami in zagrenjenimi nasmehi.

Pozdravljam čistilno akcijo, a eno je zgražanje nad smetmi, ki sploh ne bi bile problem, če ne bi smetili (tako pa raje smetimo in se enkrat v življenju udeležimo vsesplošnega čiščenja, da se nato lahko pohvalimo, kako naravovarstveni smo), drugo pa skoraj utopični trud, da bi rešili življenja bitij, ki izginjajo izključno zato, ker jemljejo nekaj, kar mislimo, da pripada nam.