Kako se je začelo sodelovanje z The Toronto Drug Bust?
Vse se je začelo, ko sem leta 2005 srečal Izaka Koširja in sva postala prijatelja. Ostala sva v stiku in poslal mi je demo svojega novega projekta, ki sem ga v studiu na Finskem, kjer delam, dokončal. Bil je zelo zadovoljen, zato me je povabil, naj pridem v Ljubljano producirat album.
V Kinu Šiška boste nastopili s skupino ...
To bo edinkrat, saj ne morem prihajati v Slovenijo in igrati na vsakem koncertu, zato je ta nastop zame poseben. Sem kitarist, ampak v bendu že imajo dva, na albumu (Enfant Terrible, op. a.) pa je veliko klaviatur, zato sem predlagal, da bi na koncertu igral te. Upam, da mi bo uspelo obvladati črno-bele tipke (smeh).
Mislim, vsaj kakor sem slišal od prijateljev, da je (slovenska glasbena scena, op. a.) takšna, kot je bila na Finskem pred 15 leti.
Menite, da ima zasedba potencial za mednarodni uspeh?
Zagotovo, saj so mednarodne teme njihovih pesmi pa tudi jezik. Komaj čakam, da jih vidim nastopati pred občinstvom; potem bom lahko tudi rekel, kako daleč lahko gredo. Prepričan sem, da bo Izak zažigal, in če to deluje, pa ni važno, ali je v Helsinkih ali Ljubljani, imaš možnost uspeti.
Kaj menite o slovenskih glasbenikih in glasbeni sceni?
Očaran sem nad njihovo tehniko in predanostjo. O sceni pa ne vem dosti. Mislim, vsaj kakor sem slišal od prijateljev, da je takšna, kot je bila na Finskem pred 15 leti.
Obstajajo kakšne podobnosti med Slovenci in Finci?
Imamo podobno mentaliteto – melanholičnost, žalost v vsakdanjem življenju.
In pitje, predvidevam.
Tudi to (smeh).
Kam v Ljubljani najraje zahajate?
Najraje sedim v kavarni Maček, pijem belo kavo in berem knjigo.
Tudi naše pivo vam je menda všeč.
Najprej popijem belo kavo, potem radler, nato pa preskočim na laško. To je kot zajtrk, kosilo in večerja (smeh). Posedati ob reki in opazovati ljudi – menim, da je to najboljše v Ljubljani.