Z novim albumom boste obeležili 25 let na glasbeni sceni. To je že kar častitljiva doba za glasbeni posel. Delite morda svoje pesmi na ljube in manj ljube?
Ja, moji začetki segajo v leto 1985 – kar nekaj let je že od takrat (smeh). Sicer pa je vsaka pesem sentiment zase. Vsaka je iz drugega obdobja in govori drugo zgodbo. Težko bi katerokoli favoriziral, je pa res, da nekaterih ne pojem več. To pa morda zato, ker so bile svoj čas favorizirane in so se zdaj znašle na stranskem tiru, ko je treba narediti ožji izbor.

Obstaja kakšen žanr, ki se ga še niste lotili, a bi se ga še radi?
Seveda. Vsak umetnik je že po naravi odprt oziroma bi moral biti, pa naj bo slikar, igralec ali glasbenik. Vedno sem bil in vedno bom odprt tudi do drugih žanrov. Je veliko glasbe, ki jo poslušam doma in bi jo rad tudi kdaj sam preizkusil na odru ali v studiu.

Kakšno glasbo poslušate doma?
Priznati moram, da sem zasvojen z melanholijo, in za ta občutek je najboljši blues.

Načrtujete po izidu plošče tudi kakšno turnejo, koncerte?
Sicer se o tem še dogovarjamo, zato o tem še ne morem govoriti, ampak sledili bodo tudi nastopi.

Kje v Ljubljani najraje igrate?
Največkrat igram v Križankah, bi pa z veseljem rad preizkusil tudi kakšno drugo prizorišče. Sicer pa so Križanke, kot tudi Ljubljana, fenomenalne. V tem delu Evrope so štiri tovrstna posebna prizorišča – eno je v Dubrovniku, drugo v Splitu, tretja je puljska Arena, četrte pa so Križanke v Ljubljani. Prostor je za glasbo zelo pomemben, saj seva določeno energijo – ta pa je še posebno pomembna pri tako zgodovinskih projektih, kot so denimo Križanke.

Koga od slovenskih glasbenikov najbolj cenite?
Jih je kar nekaj. New Swing Quartet so res veliki ljudje in glasbeniki oziroma vokalisti. Gospel, ki ga pojejo, je neverjeten – predvsem me impresionira, da se lahko tako pristen gospel najde tudi v tem delu sveta. Izjemno tudi cenim delo pokojnega Jožeta Privška, ki je bil eden najboljših aranžerjev. Žal pa v življenju nimamo nikoli dovolj časa, da bi vse velike ljudi spoznali, z njimi spili kozarec vina ali jih povabili na večerjo.

Večina glasbenikov se danes pritožuje, da je posneti album razkošje oziroma strošek, ki se ti s prodajo ne povrne več tako, kot pred leti. Kako vi gledate na to?
Hm, veste, to je kompleksno področje, ki se ga ne da poenostaviti. Res je, da se je glasbena industrija zaradi interneta spremenila. Živimo v svetu mladih ljudi, ki imajo ves svet na dlani in znajo dobro izkoriščati nove tehnologije. Jaz pravzaprav snemam glasbo tako kot sem jo nekoč – lahko bi rekli, da sem staromoden. Album, ki je skupek pesmi, ima še vedno svoj čar. Je nek zaključen izdelek, neka celota. S tem, ali je to predrago ali ne, pa naj se ukvarjajo založniki, saj je konec koncev to njihov del posla. Moj del je posneti dober album.

Ali danes čas teče prehitro, da bi lahko umetnik oziroma glasbenik spet postal upornik v pravem pomenu besede?
To je čas kompjuterizacije. Vsak čas oziroma obdobje ima svoje kulturološke fenomene. Morda so danes bližje upornikom ekološko ozaveščeni ljudje. Morda je ekologija rokenrol 21. stoletja. Danes se je veliko stvari skomercializiralo – samo poglejte Hollywood. Rokenrol iz šestdesetih let pa je težko oziroma skoraj nemogoče ponoviti. Nekatere rock zvezde sicer še vedno hočejo rešiti svet – nekaj takega počne Bono iz skupine U2, pa Madonna in še bi se jih našlo. Ljudje pravzaprav težimo k temu, da bi se ukvarjali s svetom, okolico.

Kdaj pa je vas uročil rokenrol?
Po vsej verjetnosti v Zagrebu, ko sem bil na koncertu skupin The Rolling Stones, Santane, Jefferson Airplane, Jethro Tull in drugih. Vse sem videl v dvorani Dom sportova in še danes imam shranjene vse vstopnice. Stonesi so bili, ko sem jih poslušal v živo, takrat prvič v Zagrebu – to je bilo leta 1976.

Kaj je najpomembnejše poslanstvo glasbe?
To, da ostane blizu ljudem. V njih je zgodba. Če se oddalji od ljudi, je zašla s poti.

Kakšne so Slovenke?
Zelo sodobne, samostojne in emancipirane ženske. Jaz – glede na to, da prihajam z juga – to doživljam drugače (smeh). So zelo samozavestne in imajo prirojen potencial, da v življenju postanejo uspešne. So pozitivne ženske!

Kje se v Ljubljani najraje ustavite?
Upam, da ne bo izpadlo kot reklama, vendar resnica je, da vedno obiščem gostilno Krpan. Veste, jaz sem ljubitelj prave dalmatinske kuhinje in tu imajo res dobre dalmatinske kuharje. Pri nas v Dalmaciji žal takšnih gostiln ni več. Že dolga leta hodim sem in to je nekako postalo tudi zbirališče, kjer se dobivam s slovenskimi prijatelji.