36-letnik pravi, da je nad delovanjem kitajskim oblasti pozitivno presenečen. Več o tem, zakaj je v tem času na Kitajskem tako pomembna posebna aplikacija za mobilne telefone, si lahko preberete v intervjuju.

Koliko časa živite na Kitajskem in kje? 
Zadnja tri leta živim v Šanghaju, ki je od Wuhana oddaljen približno 800 kilometrov. Sicer pa v tej državi živim že skoraj štiri leta.

Zakaj Kitajska?
Konkurenca je po vsem svetu velika. Jaz sem svojo bazo našel v Šanghaju, od koder sicer lahko potujem tudi drugam. Predvsem delam kot model, sodelujem pa tudi z neko modno revijo, pri kateri skrbim za stike z javnostjo, pomagam pri organizaciji dogodkov, kontaktiram fotografe, iščem modne zgodbe… Ker sem bil velik del življenja povezan tudi s košarko, ponujam tudi zasebne ure za otroke. To je sicer bolj hobi.

Kitajsko ste zapustili pred 20 dnevi. Kakšna je bila takrat situacija?
Zapustil sem jo tik pred koncem februarja. Hotel sem ostati, a se je zapletlo z mojim vizumom, ki ga nisem mogel obnoviti. Načeloma bi se že moral vrniti na Kitajsko, a so leti trenutno odpovedani. Situacija se je takrat že umirjala, ni pa bilo še rožnato. 

Pretirane panike med ljudmi nisem občutil. Bili so sicer prestrašeni in previdni, a mirni. Če jo primerjam s Slovenijo, bi lahko rekel, da so se tam čez noč zresnili in upoštevali pravila in navodila za samoizolacijo. Večje živčnosti ni bilo. Prve dni po izbruhu so sicer bolj množično hodili po nakupih, nato pa se je tudi to pomirilo.

Kako je na Kitajskem potekalo obveščanje javnosti na začetku te krize?
Preko omenjene aplikacije WeChat, ki ga ima tako rekoč na Kitajskem vsak lastnik mobilnega telefona, smo bili dobro obveščeni o stanju. Skoraj na vsako uro obveščajo o trenutnem stanju in novih okužbah za vsako provinco posebej. Če so resnični ...Tega nikoli ne vemo, ampak ja, obveščanje javnosti poteka redno. Moram povedati, da so me Kitajci impresionirali, kako so se organizirali in stopili skupaj. Na začetku so tudi oni virus podcenjevali, nato pa so dokaj hitro dojeli, kako resno je, in spremenili strategijo. Preko različnih aplikacij, podjetij za dostavljanje hrane, taksi prevoznika DiDi, ustanov in bank, skratka iz različnih virov, kjer si vsaj enkrat pustil svojo telefonsko številko, so razpošiljali kratka sporočila s podatki, nasveti in navodili. Nošenje mask je bilo praktično obvezno. Pred trgovinami so merili telesno temperaturo, na voljo so bila razkužila, ljudi so popisovali ... Pred ograjenimi stanovanjskimi soseskami so stali varnostniki, ki so naprej spuščali le stanovalce. Obiskov nisi smel sprejemati. Živel sem v hotelu, kjer so me dnevno obiskovali uslužbenci in mi merili in beležili temperaturo. Ukrepi so bili precej ostri. Slišal sem tudi, da so na vrata okuženih, ki so jih dali v karanteno, obešali opozorila. Imajo tudi aplikacijo, sicer ne vem, kako verodostojna je, ki je locirala tiste s koronavirusom. Na zemljevidu si tako lahko spremljal, kje se nahajajo. Na tem mestu bi rad pohvalil slovenskega konzula iz Šanghaja, ki nas je Slovence, ki tam živimo, samoiniciativno poklical, razdelil komplet mask, nudil pomoč in nas konstantno obveščal o stanju in spremembah.

Kako pa je koronavirus vplival na vas osebno? Kaj se je spremenilo?
Ne delam že praktično dva meseca. Začelo se je s praznovanjem kitajskega novega leta sredi januarja, ko se večja mesta izpraznijo. Od takrat dalje se je virus razširil. Življenje bi se moralo vrniti v ustaljene tirnice 2. februarja, a mesta so ostala prazna. Tako je bilo vsaj še v času mojega odhoda. Vsa dela, ki so bila povezana z ljudmi, so bila ustavljena, šole zaprte …

Ste se ob prihodu domov testirali na okužbo s COVIND-19?
Ne. Tudi na poti domov zaradi virusa ni bilo zapletov. Na letališčih sem moral čez več senzorjev, ki so merili telesno temperaturo, in izpolniti obrazec na kitajski in tudi ruski strani. Poleg vseh osebnih podatkov so zahtevali odgovore na vprašanja, kot so: ali kažem kakšnega od naštetih simptomov (vročina, kašelj, suho grlo ali glavobol), kje sem se gibal v zadnjih 14 dneh in ali sem se nahajal v provinci Hubei. V Moskvi sta na letalo prišli ženski, oblečeni v zaščitno obleko, ki sta nam prav tako izmerili temperaturo.

Ste v stikih s prijatelji na Kitajskem? 
Da, redno spremljam, kaj se tam dogaja. Življenje se počasi normalizira. Ravno danes so oblasti v Šanghaju odredile, da maska na prostem, kjer ni velikega števila ljudi, ni več potrebna. Ta teden so se začele odpirati telovadnice. Še vedno sicer veljajo nekateri ukrepi, kot je omejitev števila hkratnih obiskovalcev. Nočni klubi in kina ostajajo zaprti, restavracije pa se počasi odpirajo. Šole bodo za zdaj ostale še zaprte. Za vse, ki se želijo vrniti v normalno življenje in na delo, so mestne oblasti preko mobilnih aplikacij uvedle kodo. Če imaš zeleno, si načeloma zdrav in se lahko prosto gibaš. Če je rdeča, imaš omejitve - to v primeru manekena pomeni, da ne moreš na avdicijo in ne dobiš dela, naročniki pa izključno nudijo delo le tistim z zelenimi kodami. Preden sem šel v Slovenijo, sem imel zeleno kodo. Pri nas je bilo stanje takrat še mirno. Vprašanje, kako bi bilo, če bi se sedaj spet prijavil. Zagotovo pa bom moral, ko se bom vrnil, v dvotedensko karanteno. Takoj na letališču te sedaj testirajo in potem razvrstijo – ali moraš v karanteno na domu, ali te premestijo na dodatna opazovanja na začasnih inšpekcijskih točkah po okrožjih, če pa si hujši primer, te odpeljejo v bolnišnico. Nič ni prepuščeno naključju. 

Kdaj se imate namen vrniti na Kitajsko?
Če se bo v naslednjih dveh ali treh tednih trg spet stabiliziral, se bom poskušal vrniti tako, ko bo to mogoče.

Vas je strah vrnitve?
Ne. Le malo sem naveličan čakanja, ki se vleče že od konca januarja. Poskušam ostati pozitiven, da se bo stanje umirilo in se bomo lahko vrnili v normalno življenje. Za zdaj bi namreč še rad ostal na Kitajskem, ki je postal moj drugi dom.