Od kod ime Lepa Brena?
No, to ime je prišlo povsem po naključju. V otroštvu sem igrala košarko, vendar športa nisem trenirala zato, da bi se razvila v vrhunsko športnico. Je pa bilo v tistih časih povsem običajno, da se otrok aktivno ukvarja z nekim športom. Ostala dekleta, ki so trenirala z mano v ekipi, so imela kratka imena. Potem se je zdelo našemu trenerju moje ime Fahreta čisto predolgo in da me bo raje klical kar Brena. Meni to ime takrat niti ni bilo všeč, nihče me tudi ni vprašal, če se strinjam, da me tako kličejo. Sploh pa takrat niti nisem razmišljala, kako bi želela, da me kličejo drugi. Ali bi mi bilo na primer všeč, če bi me klicali Klavdija (smeh). Nihče pa niti ne razmišlja, kako lahko nek nadimek za otroka v teh letih deluje pozneje. Zelo hitro in rado se zgodi, da se nekega otroka zgodaj poimenuje Debeli. In tak nadimek, ki ga je dobil od kogarkoli v otroštvu, otroka običajno spremlja celo življenje. In vem, da sem si takrat, ko so me poimenovali Brena, pošteno oddahnila. Joj, samo da mi niso dali česa groznega (smeh).

Kdaj pa so vas poimenovali Brena?
Nekje okoli 16. in 17. leta, nadimek se me je seveda prijel. Zato sem tudi začela peti in nastopati kot Lepa Brena (smeh).

Kako pa je sploh prišlo do tega, da ste začeli peti?
Moja babica, mama moje mame, je bila za petje izjemno nadarjena, oboževala je glasbo. Moj dedek ji je nekoč, ko je odšel na Dunaj, kupil harmoniko in gramofon. Tako je neprestano poslušala dunajske valčke in glasbo, ki je bila takrat, to je pred začetkom druge svetovne vojne, popularna. Našo glasbo pa je tako oboževala, da se je večino teh pesmi naučila sama in jih igrala na harmoniko. Babičino nadarjenost in posluh pa je podedovala tudi moja mama. Prepevala si je od zgodnjega jutra in to pri vseh vsakodnevnih opravilih, tudi medtem ko je kuhala. In to zelo lepo. Jaz pa sem začela peti v petem razredu osnovne šole, in sicer najprej v pevskem zboru, kjer sem bila največja med vsemi in izjemno nemirna – zato me je nekega dne profesorica glasbene vzgoje poslala ven iz razreda, kjer smo vadili. Potem pa mi je predlagala, da na enem od naslednjih pevskih festivalov v našem kraju nastopim sama. V tistih časih smo imeli še veliko strahospoštovanje do učiteljev – iz tega strahu pred profesorico sem pristala na to. Takrat je bila vedno bolj popularna glasbena skupina Index, zato sem za nastop izbrala njihovo pesem. Mami mi je sešila obleko; pravzaprav je enako obleko sešila tudi sebi in moji sestri. To je bilo takrat moderno (smeh). Na tem festivalu sem zmagala in v nastopanje sem se enostavno zaljubila. Všeč mi je bilo, kako me občinstvo gleda in da jim je všeč to, kar pojem. No, potem sem na tem festivalu še nastopala, do mojega 19. leta. Nastopala sem z lokalnimi popularnimi pesmimi.

Kje pa ste potem nadaljevali z nastopanji?
Takrat sem odšla študirat turizem na fakulteto v Beograd. Zdi se mi, da sem v prvih šestih mesecih, ko sem prišla tja, izjemno dozorela, odrasla. Živela sem sama in niti nisem imela dovolj denarja, še za hrano ne. Šele takrat sem dobro dojela, kaj pomeni imeti dom, družino, varno zavetje. Da veš, da te nekje čaka toplo kosilo, večerja. Jaz sem v tistega pol leta pojedla toliko suhega kruha, margarine in jogurta, da teh treh stvari še danes ne jem. Potem sem se vrnila domov in spet slučajno srečala skupino Sladki greh. Prav zaradi tistih šestih mesecev v Beogradu sem dojela, da če želim v življenju nekaj ustvariti, moram nekaj spremeniti. Takrat sem tudi dojela, da bi lahko s petjem in nastopanjem zaslužila dovolj za varen študij in toliko, da staršem ne bi bilo več potrebno finančno skrbeti zame. Resnično se čudim tem novim generacijam mladih, ki živijo neskončno dolgo na račun svojih staršev. Jaz sem izjemno cenila svoje vrstnike, ki so študirali, in to po možnosti še izjemno uspešno, ter delali in tako služili svoj denar. Mislim namreč, da človek povsem drugače razume življenje, ko hodi sam v službo in služi svoj denar. Od nekdaj sem prepričana, da bi morali mladi začeti delati pri 16. letu – ob rednem šolanju seveda. Tako pa se danes najprej šolajo na osnovni šoli, potem srednji in še na fakultetah. Ko diplomirajo, se spomnijo, da bi za začetek nekaj malega delali. Mislim, da to ne more več tako potekati. Zato sem tudi prepričana, da je moje odraščanje potekalo povsem normalno. Življenje me je vedno samo usmerjalo na pravo pot in ob tem sem se vedno naučila in odločila za dobre odločitve. V življenju je potrebno delati. Pri tem pa imam neizmerno srečo, da sem se odločila za delo, ki ga obožujem.

Očiščevanje na Tajskem

Kaj pa je za vas največji greh v življenju?
Kadar pojem veliko in popijem še več, potem pa ležem na kavč (smeh). Od preveč hrane in pijače se vedno počutim slabo. Zavedam se, da si s slabim in nezdravim prehranjevanjem delam vse prej kot uslugo. Starejša kot sem, slabše takšna hrana vpliva na moje telo. Lani sem imela priložnost, da sem bila na Tajskem, kjer sem šla čez nekajdnevno očiščevalno terapijo telesa. Jedla sem samo navadno zelenjavno juho, brez začimb, le zelenjava je bila vržena v vrelo vodo. Postopoma pa še majhen 150 gramov težak kos ribe dnevno. Za zajtrk sem jedla samo solate, vsako jutro od pol osmih do desetih sem delala tudi vaje iz joge. Pri tem sem – vsakič ko sem bila čisto prepričana, da sem čisto prešibka, sestradana in povsem brez energije – dojela, da si človeški organizem sami dnevno uničujemo z vso slabo hrano, ki jo mečemo vase kar tako. Vsa ta presladka in premastna hrana, ki jo pojemo, je največji in najhujši strup za naše telo. In na Tajskem sem se – po vsej tej tisti redki hrani – počutila zares dobro, zdravo in celo močno. Po nekaj dneh sem hitro občutila, od kod lahko črpam energijo za svoje delo. Pila sem vodo z limono ves čas, nobenega alkohola. To sem občutila kot nek ritual, bogastvo, ki ga lahko vsak človek podari svojemu organizmu. Če pa temu dodamo še redno športno aktivnost, lahko tak ritual povsem očisti tudi našo dušo. Vsak, ki išče zadovoljstvo zase in vse hormone sreče, jih lahko najde na tak način. Zdaj v posteljo redno ležem okoli desetih zvečer in spim vsaj do šestih zjutraj. Zbudim se prerojena, spočita in dan se mi lepo začne.

Ste ob tem tudi dnevno športno aktivni?
Da, vsak dan delam vaje iz joge. To mi ne nazadnje zelo pomaga tudi za boljšo koncentracijo pri mojem delu čez dan.

Kako se vam je uspelo obdržati v tem poslu že 36 let?
Na sceno prihajajo nove generacije glasbenikov. Tako hitro, da bodo kmalu tam že otroci naših otrok. In ob vsem tem tehnološkem napredku, ko se večina ljudi, ne le mladih, med seboj pogovarja pretežno preko družabnih omrežij, kot je denimo Facebook, si ljudje ne znamo niti pokazati, kaj nam je všeč, koga imamo radi in podobno. Ob tem, da so mobilni telefoni postali neko povsem običajno orodje, ki ga je pač potrebno obvezno imeti, mladi nimajo niti več časa za izkazovanje čustev do svoje okolice. Jaz se poskušam vedno znova čimbolj odmakniti od tega sodobnega načina življenja, po drugi strani pa mu moram obvezno slediti – ne nazadnje, ker se tudi sama v času, ko sem službeno odsotna, s teh službenih poti domov družini javljam pretežno preko Skypa, to je moja komunikacijska povezava z družino. Sicer mi je še vedno ljubši pristen stik z okolico. Odnosa s svojo mamo enostavno ne morem vzpostavljati in vzdrževati preko pogovorov na družabnih omrežjih ali Skypa. Z njo moram govoriti osebno, da se je dotaknem, jo objamem in poljubim ter poslušam. Samo tako resnično dejansko občutim, kar čuti ona, ko se pogovarjava. In samo na tak način si želim negovati odnose z bližnjimi. Posebno mesto v mojem življenju bosta za vedno imeli dve sicer povsem različni sferi. Moja družina in občinstvo, ki me spremlja že celo glasbeno kariero. Na vsakem svojem koncertu želim poslušalcem dejansko pokazati, koliko truda, dela in čustev je vloženih v pripravo posameznega koncerta. Zares srečna pa sem na odru, ko začutim, da se občinstvo resnično zaveda, koliko vsega je vloženega v nek koncert. Mislim, da se uspeh nekega glasbenika ne more in ne sme graditi z globokimi dekolteji, umetno popravljenim, povečanim oprsjem. Jaz sem potrebovala 30 let, da sem okolici dokazala, kako je dekle, iz katerega je marsikdo želel napraviti nek seks simbol, lahko uspe zgolj tako, da s svojo glasbo in petjem dokaže, kaj zares čuti do občinstva.

Kaj je torej za vas največji uspeh vaše glasbene kariere?
Da svojega dela ne gradim na previsokih petah, globokih dekoltejih, čeprav včasih oblečem krajše krilo, ampak pri tem ne izgledam prostaško. In da hkrati to krajše krilo nikogar ne moti, jaz pa se v njem počutim dobro.

V čem pa bo poseben vaš nastop v ljubljanskih Stožicah 19. maja?
Tudi slovensko občinstvo bo lahko občutilo, kaj vse in koliko dolgo pripravljamo ta nastop. Da ni vse zgolj v tem, da le stopim na oder in malo prepevam svoje uspešnice. Pripravljamo namreč dodelani glasbeni spektakel, zanimiv tako za poslušanje kot za gledanje dogajanja na odru. Ta nastop ne bo niti malo podoben ali primerljiv z nastopom na koncertu v dvorani Tivoli leta 2009.

Za vami je polovica koncertne turneje, načrtovane med letoma 2011 in 2012. Kje ste bili z nastopom najbolj zadovoljni?
Na vseh je bilo burno (smeh). Leta 2009 sem denimo že sklenila en podoben koncertni krog. Nastopala sem od Mostarja, Beograda do Bolgarije. Ta krog sem si vedno želela skleniti z glasbenimi nastopi. Ko je v nekdanji Jugoslaviji leta 1991 začela divjati vojna, so mi vsi začeli dopovedovati, da nikoli več v življenju ne bom nastopala, posebej v teh državah ne. In da je z mojo glasbeno kariero enostavno konec. Med vojno so bili dejansko najbolj glasni tisti, ki so na vsak način poskušali zatreti še najmanjši optimizem ljudi, da bo vojna kmalu minila. In ko je kazalo na to, da bo vojne konec in je bil porušen Berlinski zid, Evropska unija pa se je začela pospešeno razvijati, sem bila prepričana, da nam bo uspelo in da nam bo pri tem nekdo pomagal. Ko sem leta 2009 po 20 letih ponovno nastopila v državi, ki je razpadla, sem se zavedla nečesa pomembnega. Da je vse pravzaprav ostalo enako. Da moje občinstvo moj nastop doživlja enako kot pred 20 leti. To so ljudje, ki nikoli niso želeli vojne ali da Jugoslavija razpade. Še najmanj pa, da to za seboj pusti toliko nedolžnih žrtev.

Ali je vam osebno žal, ker je Jugoslavija razpadla?
Seveda, le kako mi ne bi bilo žal. Ta država bi, če je to že bilo potrebno, lahko razpadla čisto mirno, brez žrtev. Imeli in živeli smo v skupni državi, kjer smo lahko potovali na enak način – kot se zdaj potuje v Evropski uniji, posamezne države so ji predsedovale – kot zdaj Uniji, plačevali smo s konvertibilno valuto, eden drugemu pa smo si bili tudi dobri sosedje – in lahko bi to obdržali.

Katera življenjska vloga vam je najljubša? Biti mama in žena, poslovna ženska, glasbenica …
Mislim, da te tri moje življenjske vloge in naloge ne morejo ena brez druge. Ne morem opravljati zgolj ene, ker sem pač vse to. Ko mi ena vloga začne presedati, se od nje umaknem in padem v drugo vlogo. Sodobne ženske so se že povsem navadile, da so hkrati žene, matere in zaposlene. Občutek imam, da je na vse to pripravljena že praktično vsaka mlada ženska. To večfunkcionalnost brez težav sprejemajo (smeh). V vseh teh letih pa sem jaz sprejela to, da nič v življenju ni večno. Da nič ne traja večno. Če denimo ne negujemo zakona, lahko razpade. Mislim, da je nam ženskam največja ovira to, da živimo v svetu, kjer vladajo moški in njihova načela, prepričanja. Zato moramo biti izjemno tolerantne, da določene stvari uspemo ohraniti. Zagotovo ima vsaka od nas žensk pri sebi postavljeno tudi skrajno mejo tolerance, preko katere nikakor ni pripravljena iti in zato celo žrtvovati lastnih želja, ciljev, ambicij, potreb ... Kljub temu pa moramo ženske same delati na tem, da se nam izpolnijo naše želje in naši cilji, ne pa da čakamo, da nam jih izpolnijo moški. Zato si moramo ženske graditi svoje kariere ter zaslužek, vzdrževati redne stike s svojimi prijatelji, uživati v lastnih aktivnostih ...  Ženske si morajo samo narekovati tempo in aktivnosti, z moškimi ali brez. Ne sme se zgoditi, da se znajdemo v položaju, ko ne vemo, kaj bi počele, ko ostanemo doma same za štirimi zidovi. Tudi moški imajo svoja srečanja, svoje igre tenisa, nogometa ... Če gredo možje za tri dni nekam s prijatelji, zakaj ne bi šle s prijateljicami še žene.

Najbliže naravi v Miamiju

Kje se počutite najbolj domače? V Beogradu, kjer živite z družino, ali na Floridi oziroma Monte Carlu (družina Fahrete Jahić Živojinović in Slobodana Živojinovića ima na obeh lokacijah vili, op. a.)?
Težko bi določila samo enega od teh krajev. Ko sem v Beogradu dlje časa, komaj čakam, da nekam pobegnem, v Monte Carlu je čudovito jeseni. Lepo je tudi marca in aprila, ko še ni toliko turistov. Na Azurni obali mi je sicer všeč tudi v času, ko se odvija dirka Formule 1 in ko poteka filmski festival v Cannesu, to ima svoje čare. Resnično najlepše pa je jeseni, saj ni še gneče. Sicer Monte Carlo lahko hitro postane čudovito mestece, kjer vse diši le po denarju. Beograd mi prav tako veliko pomeni, predvsem zato, ker imam tam veliko izjemnih prijateljev. Florido pa obožujem, ker je vedno toplo in sončno. Hišo imamo poleg vode in to me resnično pomirja. Naravnost uživam tam, kjer imam neposreden stik z naravo ali pa vsaj pogled na naravo – na hribe ali pa vsaj na zelenje, gozd. Zato bi si želela živeti na Bledu, ki je od nekdaj moja velika želja.

Zakaj? S čim vas je Bled tako navdušil?
Ta kraj oddaja neko posebno energijo. Prvič sem jo občutila v začetku osemdesetih, med enim izmed mojih prvih obiskov Bleda. Tam hitro najdem mir, ki ga potrebujem. Voda v jezeru me pomiri, napolni s pozitivno energijo. Težko opišem, kaj občutim na Bledu. Kot človek sem velik estet. Obožujem vse, kar se mi zdi lepo že na prvi pogled. To pozitivno vpliva na mojo dušo.

Ste kdaj bolj resno razmišljali o selitvi na Bled, nakupu hiše na Bledu?
Vse je mogoče. Mislim, da se je v letih, odkar sem bila prvič na Bledu, do danes ta kraj res lepo razvijal, tudi v turističnem smislu. Kljub vsemu temu napredku pa je narava ostala enako kot prvič. Ta Bled vam Slovencem res zavidam (smeh).

Tisti, ki hodijo redno na vaše koncerte, ocenjujejo, da je vaša glasba z leti postajala vse boljša. V čem pa se vam vaša zadnja plošča Začarani krug zdi drugačna, boljša od prejšnje Udi slobodno?
No, takšna pohvala, ocena mojih poslušalcev, je čudovit signal. Kot da bi mi s tem dali neko posebno nagrado, enako zvenečo in prestižno, kot so denimo glasbene nagrade grammy. Čeprav mi takšna pohvala oboževalcem pomeni več kot to. Kaj želim dati ljudem s svojo glasbo? Želim, da jim je ob poslušanju moje glasbe lepo, da se počutijo dobro in srečno. Nič ne more iz ljudi izvabiti njihove pozitivne energije, če ničesar nimajo radi, nekaj pa jim je v življenju zagotovo všeč. Želim si, da je prav v tem, da najdejo vsaj nekaj, kar jim je všeč, prednost vsake moje nove plošče. V današnjem času vsi preveč hitimo. Naša duša se zagotovo pomiri vsaj ob glasbi, ki jo radi poslušamo. Življenje se hitro vrti brez posebnih čustev, ljudje zato potrebujemo še toliko več relaksacije. In zgodi se, da celo moški vse pogosteje razmišljajo o tem, katera glasba bi pomirila njihove ženske. Verjemite mi, štiri moške imam doma in vem, kaj jih zanima (smeh).

S ploščami Udi slobodno ste se na glasbeno sceno sicer vrnili po osemletnem premoru. To je bil drugi premor v vaši 30-letni karieri. Kdaj in kako začutite, da je čas za premor in krajši umik?
Mislim, da tako kot pri drugih glasbenikih, tudi pri meni v določenem trenutku nastopi ustvarjalna kriza. Dokler ne najdem glasbe, ki ustreza mojemu značaju, mojim čustvom in dokler se v tej glasbi ne najdem povsem tudi sama, iščem in ustvarjam. Lahko imam posnetih že deset pesmi na eni plošči in če se v zadnji pesmi ne najdem, je ne odpojem dovolj čustveno, enostavno ne občutim tega, kar pojem, in raje snemam dalje. Poslušalci hitro slišijo, da je glasba odpeta čustveno, iskreno, brez pretvarjanj, laži, prevar ... Moji sodelavci pa se tudi že zelo dobro zavedajo, da sem komplicirana in zahtevna, če ne najdem tiste pike na i, ko snemamo novo ploščo (smeh). To pa običajno najdem prav med premori. Zato denimo tudi priprava in snemanje novih plošč pri meni traja dlje (smeh).

Na koncert v ljubljanske Stožice prihajate po koncertu v Ameriki. Bo program obeh koncertov podoben?
Vsega ne smem izdati (smeh). Nedvomno pa se pripravljamo na to, da bomo v Stožicah nastopili z resnično spektakularnim koncertom, šovom za oči in dušo. Nameravamo pripraviti podoben nastop, kot smo ga imeli nazadnje v Areni v Beogradu. Z mano na koncertu v Stožicah bo res izjemno velika ekipa. Že s samo pripravo tega koncerta je zaposlenih zelo veliko ljudi. Bo pa koncert v Stožicah nedvomno povsem drugačen, kot je bil moj zadnji koncert v Tivoliju, to obljubljam.