Za Mestno gledališče ljubljansko ste pred kratkim v muzikal predelali starogrško Aristofanovo komedijo Lizistrata. Kako se vam je bilo postaviti v tako žensko igro?
V originalu so jo igrali moški, tako da je vprašanje, koliko je res tako zelo ženska. Kaj pa vem, ne spoznam se toliko na ženske, prav tako ne na seksualnost in vojno. Bilo je veliko stvari, ki mi niso bile čisto lahke. Ko sem oddal prvi tekst, sem dobil pohvalo, kako dobro sem napisal moške, kar sem med vrsticami razumel kot kritiko ženskih karakterizacij. Pri vsebini sta mi z odzivom veliko pomagala Mateja (Koležnik, režiserka predstave, op. a.) pa tudi Coki (avtor glasbe in član skupine Jinx), tako da ni vse moje in sem te dni razmišljal, da je tisto, kar naredim, dostikrat boljše kot tisto, kar sem sposoben narediti.

Pravite, da se ne spoznate na ženske in seksualnost, vendar vaš jezik deluje zelo mladostno.
To je pač moj jezik, kakšne ženske navade pa mi je absolutno sugerirala Mateja. Recimo “zdaj ste vse pomečkane, se vid, da ste same, pejte se zrihtat”.

Ob predstavitvi te predstave sem prvič slišala, da za vaš jezik obstaja beseda – rozalščina.
Tudi jaz sem to slišal prvič. Obstaja rozajanščina, ki je rezijanski izraz za rezijanščino, tako da je to že zasedeno. Lepo si je lektorica to izmislila, bom posvojil izraz.

Je rozalščino mogoče prevajati v druge jezike?
Seveda, to je čisto normalen jezik, tako kot vsaka rimana zadeva. Problem je samo v tem, koliko časa so se prevajalci pripravljeni matrati in koliko obvladajo. Če je dovolj denarja, se da. Tudi zato zdaj za otroke, pa tudi sicer, pišem prozo, ker je malo spremembe in ker je lažje prevajati, saj sem bil že prav malo zafrustriran.

In kaj so lastnosti rozalščine?
To morate vprašati strokovnjake. To je moja materinščina. Ne vem, zakaj se vsi tako zapikujejo vanjo.

Se zapikujejo?
Zdaj so se že navadili. Zdaj mi dostikrat ne popravijo niti tistih napak, ki bi jih bilo dobro popraviti in sem jih naredil iz šlamparije, ker rečejo, Rozman pač hoče po svoje.

Saj se do slovenščine odpira tudi stroka.
Absolutno. Čas je neizprosen. Čas prinaša stvari, ki jih težko zaustavi kakšen strokovnjak. Tudi mladi jezikoslovci na to gledajo bolj znanstveno in manj lokalno. Slovenski odnos do jezika je namreč zelo slovenski. Večina ljudi se ne ukvarja s tem, kako bi se nekaj reklo, ampak s tem, kaj jih moti.

Nekaj časa ste slovenščino študirali tudi sami, a jo pustili, menda zaradi Brede Pogorelec.
Ne, to je bila pika na i oziroma kaplja čez rob, ki sem jo izkoristil v opravičilo samemu sebi, da sem to končno nehal študirati. Že prej sem bil zmeraj bolj nesrečen, pa dalo se mi ni, ker to ni bilo tisto, kar sem si želel. V bistvu sem bil v nekem konfliktu. Zelo dobro sem se razumel s profesorji, jih je bilo pa kar nekaj, s katerimi se res nisem strinjal in se mi je zdelo tu mač, kar so počeli. Takrat sem rekel, da je to patriotski študij, da je pomembnejša domovinska zavest, kaj je slovensko in kaj ni, kot strokoven pogled na jezik in literaturo. So bili profesorji, ki so bili zelo široki in so razmišljali nadnacionalno, ogromno pa jih je bilo povsem ujetih v to, kako se moramo boriti za našo slovenskost. Zdaj je to čisto mimo.

Eden od takih je bil verjetno tudi Matjaž Kmecl.
Z njim se nisem strinjal, absolutno ne. Ampak to je bilo hecno, jaz sem eno leto, dve pavziral in se spet vpisal. Kmecl me je res začudeno vprašal, kaj sem delal ti dve leti. Takrat se je reklo, mi pa študiramo življenje, lajf, ampak njemu je bilo res nedojemljivo, kaj lahko dela človek zunaj institucij, ki so pač najvišja oblika spoznavanja sveta.

Glede na to, da vas večkrat vidim z ipadom, bi rekla, da ste precej modernizirani. Berete tudi elektronske knjige?
Na ipadu berem cajtnge, ampak že dolgo nimam ničesar naročenega in gledam tisto, kar je zastonj. Večino informacij dobim prek računalnika, knjig pa ne. Elektronskih še nisem bral, sem pa zvočne. Te so mi super. Najljubše mi je, če se grem sprehajat po Tivoliju in poslušam, to mi res dobro dene. To je tako, kot če bi šel na počitnice v neki drug svet.

Kako ostajate tako v koraku s tehnologijo?
Na začetku mi je bilo super, ker je bil računalnik tih pisalni stroj in ni ropotalo. Najprej mi je bilo malo naporno pa blazen strah sem imel, da mi bo računalnik požrl tekst. Vse sem zmeraj printal, sejval, pa še mi je kdaj kaj požrlo. Imel sem srečo, da je bila moja partnerica takrat prevajalka in me je to naučila, naprej pa itak gre. Že ko sem imel dlančnik, so mi vsi govorili, o, kako si ti s tehnologijo, ampak jaz to res potrebujem, da imam s sabo in lahko pišem v hribih, na biciklu ...

Imate kakšno besedo, ki jo zelo radi uporabljate?
Moja najljubša beseda? Tolmun, recimo. Ne, mislim, da nimam svoje najljubše besede, imam pa kakšne, ki jih zmeraj popravljam. Dostikrat se mi zapiše vedno, pa potem spremenim v zmeraj, ker se mi zdi vedno preveč knjižno. Zmeraj mi je bližje. Ali pa spet in zopet, pa se zmeraj odločim za spet.

Bojda, baje, menda?
Bojda. Besede baje se izogibam že zaradi vsebine, če pa bi že izbiral, bi ziher izbral menda. Bojda, baje, menda, to je dobro, si bom zapisal, ker zbiram take tipe besed kot različne možnosti.

Je kakšna beseda, ki jo je zelo težko rimati?
So besede, ki imajo zelo majhen nabor rim. Imaš trst, prst, pet vrst, ampak se ti hitro neha. Ko imaš majhen nabor, je velika verjetnost, da nobena od teh možnosti ne bo prava. Kontejner, ki se na srečo ne pojavlja veliko, je vzorčni primer besede, ki nima rime. V prostem času ali v času neke obsesije sem hotel najti rimo, a sem našel edino entertainer, kar sicer tudi ni slovenska beseda.

Kdaj ste ugotovili, da imate talent za besede, rime?
Zadnjič, ko očitno nisem prav trdno spal, sem se zbudil in ugotovil, da sem ful sanjal o besedah. Pravzaprav zelo veliko sanjam o njih. Zgodbe. Saj imam tudi vizualne sanje ali občutke, a je veliko besednih. Očitno sem malo obseden z njimi in se mi podijo po glavi.

Ali obstajajo obdobja, ko imate prazno glavo?
Seveda jo imam, pa naveličan sem vsega in se mi ne da. Zdaj sem zelo vesel, da mi nekaj časa ni treba nič napisati, ker sem izčrpan in imam trenutno že poln kufer pisanja. Bi me kar malo bolelo, če bi me kdo zdaj prepričal, naj nekaj napišem.

V čem pa bolj uživate, v predstavah za otroke, odrasle, pisanju, nastopanju, prevajanju?
Na neki način mi je vse v redu, na drugi način pa najraje ne bi delal nič. Zagotovo pa je tako, da bi, če mi ne bi bilo treba nič delati, še zmeraj pisal, čisto zaradi svojega ega, obsesije, neke svoje mogoče zelo sebične potrebe. To bi še počel, nastopal pa mislim, da ne bi.

Vam je na odru kdaj nerodno?
Ne. Če ne znam in vem, da bo katastrofa, sem malo živčen. In po navadi imam prav. Ko sem kdaj nepripravljen ali ko pridem v neko sceno, za katero vem, da nikakor ni za tiste ljudi in je čisti nesporazum, sem seveda živčen in pač probam rešiti, kar se rešiti da. V principu pa se zabavam. Po moje zelo podobno kot športnik, ki se spusti po veleslalomski progi.

Če kdaj kaj pozabite, ali si izmislite sproti?
Seveda, kaj pa češ. Saj to gre zelo hitro. Tako, kot če padeš s kolesom. Čas se blazno upočasni – zelo natančno vidiš vsak trenutek in možgani zelo dobro odreagirajo.

Ker dobro poznate delo Franceta Prešerna, me glede na ideje, da bi za himno imeli drugo kitico Zdravljice namesto zdajšnje, zanima, katera se zdi primernejša vam?
Zdaj je sedma, predzadnja, tista, ki bi jo radi dali noter, pa druga. Ena od najboljših izvedb zdajšnje je tista od Tine Maze, ki jo je zapela lani ob zmagi na Zlati lisici. Zapela jo je tako iz srca, da se mi ta zdi čisto super. Druga je panslavistična ter slavi bratstvo s preostalimi slovanskimi narodi, česar se ne da zanikati in spremeniti, čeprav bi kakšna oblast mogoče lahko uzakonila, da se spremeni Prešernov tekst. Se mi pa zdi ponižujoče za kogarkoli, ki verjame v boga in ga resno jemlje, da je argument, da mora ta kitica noter zaradi “bog živi”, se pravi fraze, v katero je vključena beseda bog in nikakor ne govori o bogu.

Res zanimiv argument ...
S tem hočejo samo povedati, kako je naša družba sovražna do vernih, to je njihov namen – opozarjati na sovraštvo, ki ga po mojem mnenju ni. Res nimam nič proti vernim ljudem. Če me kdo vpraša, ali verjamem v boga, pač rečem, da upam, da je, si želim, da bi bil, ampak o tem nisem prepričan. Zadnjič sem prebral, ko je neki znanstvenik na vprašanje, ali bog obstaja, rekel, ne še. To se mi zdi zelo dobro. Skratka, meni se zdi nesporno, da kitica, ki jo imamo, govori predvsem o nas, ki hočemo živeti v miru. Mi smo eden od teh narodov, če se kdo ne prepozna v enem od njih, pa ga res ne bi hotel imeti na oblasti. Nekoga, ki hoče imeti vojno, da bomo dobili ne vem točno kaj še. Lahko si priključimo tudi Zagreb, jaz nimam nič proti, imam rad Zagreb.

Se je po vašem mnenju kaj spremenilo, ko smo spet dobili nazaj samostojno kulturno ministrstvo?
Bolje je sigurno, pa ne zato, ker ni bilo kulturnega ministrstva, saj je bilo nekako združeno z drugimi. Gre za ljudi, ki so to vodili, tisto je bila res katastrofa. Zdaj pa težko rečem. Problem je v tem, da imamo na eni strani javni sektor, ki je sindikalno zaščiten, na drugi pa nas, nevladne kulturnike, ki smo kao kapitalisti. Jaz sem v bistvu lastnik dveh podjetij. V enem imam zaposlenega samega sebe, drugo pa je moj gledališki zavod. Jaz sem težek kapitalist, hkrati pa sem v blazno slabšem položaju, kot je recimo Mestno gledališče in druga podobna gledališča, ki imajo zagarantiran obstoj. To je seveda super, ampak bi bilo super, da bi tudi preostali imeli zagarantiran obstoj. Mislim, da je zelo veliko stvari, ki se bodo morale urediti.

Na primer?
Gotovo je ena od največjih težav kulturnega ministrstva in verjetno vseh slovenskih ministrstev sistem njihove vezanosti na volitve. To, da se z vsako menjavo vse zamenja. To je napaka slovenske družbe, ki je mlada in nestabilna ter jo vse zruka. Pravzaprav smo v nekakšni mali hladni državljanski vojni, destabilizirajo nas razni centri moči, konservativna Nemčija in konservativna Amerika pa imata absolutno prevelik vpliv na našo notranjo politiko. Zdaj imaš ogromno samozaposlenih v kulturi, ki imajo status, da jim ni treba plačevati zdravnika in da bodo imeli za penzijo, ne dobijo pa denarja za delo. To je v temelju narobe. Ta denar bi moral biti prednosten, pa za vse bi se moralo najti delo. Vsaka kriza se je reševala s tem, da so dajali javna dela. Ne morejo biti kar izrinjeni zato, ker niso sindikalno zaščiteni. In tukaj vidim resno težavo na levici, ker se sindikat, ki ščiti umetnike in šolnike, preprosto ne zaveda svoje razdiralne funkcije na področju kulture. Žal mi je, ampak Štrukljev sindikat je destruktiven na področju kulture, kar ni v redu. To sem mu tudi že povedal, ko se bil malo pijan (smeh).

Če bi ulovili zlato ribico, ki izpolni tri želje, kaj bi si želeli glede kulture?
Da se radikalno premisli in spremeni kulturna politika, sistem kulturne politike, da se okrog tega izvede krepka javna debata in da se na podlagi tega naredi kulturni program, druga bi bila, da bi imel čim več mlade konkurence, tretja pa, da bi imel toliko denarja, da kupim Kud France Prešeren.