Se še spominjate pesmi Hočem to nazaj pevca Sebastiana? Prvič smo jo slišali leta 2000 na izboru Miss Slovenije. Sebastian se je v petek, na dan obletnice tega nastopa, ki ga je katapultiral med največje slovenske zvezde, spomnil z objavo na Facebooku, za Žurnal24 pa povedal: "Nastopa se spominjam, kot bi se zgodil pretekli teden. Spomnim se hodnika, ki je vodil od garderobe do odra. Spomnim se občutka, ki me je preveval, ko sta me Natka Gržina in Stojan Auer gledala, ker sem bil tako nestrpen in komaj čakal nastop. Auer mi je, preden sem šel na oder, zaželel srečo. Spominjam se tudi, kako sem gledal Nude in skupino Power Dancers, ki so nastopili pred mano. V živo se vsega spomnim. Izjemno lepa izkušnja je bila. Ni je možno prekositi. Danes v Sloveniji takšne evforije v svetu glasbe, ki je sledila temu nastopu, ni več. Odnos ljudi do slovenske glasbe je sedaj drugačen, kot je bil takrat.“
Sebastian, ki sedaj vodi uspešno plesno šolo, ki jo širi tudi v Avstrijo, pravi, da tisti, ki tega ni doživel, ne more razumeti, kaj se v izvajalcu dogaja v takem trenutku. "Dvajset let noč in dan sanjaš o tem, da bi nastopil in potem te povabijo na največjo prireditev v državi, to je v tistem času izbor Miss Slovenije vsekakor bil, da premierno predstaviš pesem.“ Po tem nastopu, se je takrat 20-letnemu izvajalcu svet obrnil na glavo. Že naslednji dan je dobil prošnjo za intervju in snemanje s fotografom Dejanom Dubokovičem. Temu je nato sledilo še več prošenj medijev in tudi vabil na nastope.
Taborili pred njegovo hišo
Sebastian je dosegel vse, kar je bilo v svetu šovbiznisa možno doseči, in spoznal, da je lahko tudi v Sloveniji slava "bizarna“. “Ljudje so me zasledovali, bivakirali pred hišo .... Če si flegmatičen, ti to verjetno ugaja, če pa si bolj introvertirane narave, kot sem to jaz, to s časom postane breme. Razumem, da so bili to izlivi ljubezni in naklonjenosti, a je bilo kljub temu težko, saj sem bil fizično in psihično izčrpan. V tistem času sem bil namreč ves teden - 24 ur na dan - v pogonu. Slava je dvorezen meč.“
Težko pa ni bilo le njemu, ampak tudi njegovi družini, ki so se morali vsak dan ukvarjati z oboževalci, ki so pred vrati čakali na svojega idola. "Starši so takoj zamenjali telefonsko številko, ki je še danes tajna. Dobili so navodilo, da nikomur, ki se prej ne najavi, ne odprejo vrat in da čakajočim ne smejo deliti plakatov ali avtogramskih kartic, saj bi to stanje potenciralo. Najbolj pa se spomnim rojstnega dneva, 4. januarja 2001, nekaj mesecev po nastopu. Poštar mi je prinesel čestitke v vreči. Ni mogel verjeti, kaj se dogaja. Bil je zgrožen.“
Pevec in plesalec se je moral na neki točki odločiti, ali se bo posvetil glasbi ali plesu. Odločil se je za ples. "V glasbi je 10 odstotkov čistega užitka, 90 odstotkov pa je prerekanj in pregovarjanj. Priznati moram, da ne pogrešam dogajanja v zakulisju,“ je še povedal za naš portal in dodal, da bo verjetno še kdaj posnel kakšno pesem. "Za svojo dušo,“ je še pripomnil.