Kdaj te je režiser Matej Mijatović vključil v monopredstavo? Je bila vloga že od vsega začetka ustvarjena zate?
Ja, besedilo je nastalo s predpostavko, da on režira in jaz igram. Skupaj sva hotela narediti predstavo, ki bo tehnično nezahtevna, a po vsebini in sporočilu bogata. Nekega večera sva se pogovarjala o tem in zjutraj, ko sem prvič zazehal, je Matej že spisal začetek.

Kako je sodelovati z režiserjem, ki je hkrati tvoj najboljši prijatelj? Je vajin ustvarjalni odnos zato iskrenejši in bolj odprt ali previdnejši?
O, super. Znava se pogovarjati in veva, kaj drugi misli z določeno besedno zvezo ali asociacijo. To je pri procesu zelo pomembno, zato je bil začetek vaj zame veliko lažji kot pri drugih projektih. Vedno si poveva svoje želje in skrbi, okrog tega nikoli ne ovinkariva. Ob pravem času in iskreno.

Kdo je zapornik št. 323?
Alojzij Šuštaršič. On ima svojo "resničnost", ki mu bolj gode kot tista prava. V njej kraljuje, je nedotakljiv in varen. Proti krivici se bori na svoj način, ker se lahko zanese samo nase. Zase bi rekel, da je pravičnik. Vsak od nas je kdaj Alojzij Šuštaršič.

Prihajaš iz igralske družine – oče, dedek in brat so vsi igralci. Si vedno vedel, da boš igralec in da boš "prevzel družinski posel"?
Mislim, da vedno. Sem pa tja so mi kot otroku prihajale na pamet še drugačne ideje; želel sem biti lovec, kmet, Indijanec. V gimnaziji sem imel manj stika z gledališčem kot prej, zato sem se takrat dokončno odločil, da želim to početi v življenju.

Kateri je najboljši igralski nasvet, ki sta ti ga dala oče in 
dedek?
Vedno sta mi govorila, naj govorim misel. Naj bom iskren do samega sebe in pošten do soigralcev. To je neka osnovna igralska etika, ki bo večna in se mi zdi zelo pomembna. Seveda pa vsak pride do svojih spoznanj in zaobljub; med nami je 30 in 60 let. Marsikaj se je spremenilo, ampak neke stvari ostanejo enake.

Je gledališče danes v krizi ali v razcvetu? Kaj so največje tegobe mladih igralcev?
V ustvarjalnem smislu institucionalno in tudi neodvisno gledališče ponuja zelo veliko. Vsak gledalec lahko najde institucijo oziroma produkcijo, igralce, režiserja in predstavo, ki mu naježi kožo in da misliti. A veliko dobrih zamisli in projektov propade, ker ni sredstev, s katerimi bi se pokrili vsaj stroški. Mladi igralci, režiserji, dramaturgi in drugi izvajajo več projektov hkrati za nekaj deset evrov na predstavo – v najboljšem primeru. Zakaj delajo zastonj? Da ostajajo v kondiciji. Morajo se boriti, sicer izginejo. Mladi nezaposleni igralci so zdaj v groznem položaju.

Podpiraš to, da se lahko v osrednjih gledališčih, kot je Drama, zaposlijo samo diplomirani akademski igralci, pri čemer so zanemarjani naravni talenti, ki morda nikoli niso imeli priložnosti študiranja na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT)?
Ja, podpiram. Biti zaposlen v gledališču je nekaj drugega kot sodelovati pri nekem projektu. Poleg tega je AGRFT nekakšno sito. Marsikdo po akademiji ne želi biti zaposlen v gledališču, nekateri pa sploh nočejo dokončati študija. Biti zaposlen in igrati v gledališču je nekaj drugega kot igrati v filmu.