Maja ste izdali svoj prvi album. Kakšen je bil proces snemanja?
Večinoma zelo zabaven. Naredili smo nekaj različnih sklopov snemanj s prijateljem, ki je producent. Nato smo vse skupaj zaključili v enem dolgem zamahu. Skladali in snemali smo, ko smo imeli še vsi slabe službe. In ker nas je pet, nas je moralo biti vseh pet zadovoljnih s končnim izdelkom. Na koncu smo bili bolj izmučeni, kot smo pričakovali.

Plošček je bil dobro sprejet na obeh straneh Atlantika. Kakšna je sicer razlika med britanskimi in ameriškimi poslušalci?
Razlika je vedno manjša. Glasbeni okus postaja univerzalen in plemenski, kot nacionalni. Splet je odprl možnosti izbire brez tega, da nanjo kdo vpliva.

Izdali ste že tri single. Jih lahko pričakujemo še kaj?
Še nekaj pesmi je takšnih, ki bi jih rad videl kot singel, vendar smo že začeli pisati nov material in smo že vznemirjeni.

Imate najljubši kraj ali najljubše občinstvo? Kje?
Najzabavnejše koncerte smo v zadnjem času odigrali na Portugalskem. Morda zaradi dobre hrane ali lepega vremena, a tudi zato, ker se hočejo tam vsi zabavati. In to nam olajša dogajanje na odru, saj ti občinstva ni treba prepričevati, naj se ima dobro, ker se že ima.

Vaši največji glasbeni vplivi?
Se menjajo. Trenutno veliko poslušam Becka in glasbo iz 70. let, ki so navdihnile njegove zadnje albume. Všeč mi je, kako se lahko na svojih ploščkih zabava, ne da bi izgubil čustveno izrazitost.

Kje ste dobili ime Zulu Winter?
Iz dolgčasa. Dolgo smo iskali pravšnje ime, potem pa sem v šali rekel: Zulu Winter! In se je obdržalo.

Ste bili pred nastopom s Keani v Hali Tivoli že kdaj prej v Sloveniji?
Ne, še nihče od nas. Je pa bil naš kitarist Henry rahlo očaran nad Martinom Strelom, slovenskim maratonskim plavalcem, ki je preplaval Amazonko in ima rad rdeče vino.