Rudolph van Veen je v resnici takšen kot na televiziji – prijazen, topel in zelo simpatičen. Predvsem pa je res odličen kuhar, kar nam je tudi dokazal. A kuhanje ni njegova edina strast. Zelo rad brska po trgovinah z vinilnimi ploščami, kjer njegovo pozornost največkrat pritegnejo plošče iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja, s svojim stricem pa piše tudi pesmi o hrani v angleščini in nizozemščini. Nekaj jih bo prvič izdal ob receptih v svoji novi knjigi o peki, ki bo izšla oktobra. O Rudolphu pa najbrž niste vedeli tudi tega, da zelo rad nakupuje, česar je zelo vesela njegova žena.

V Sloveniji imate, kot vidite, zelo veliko oboževalcev. Kako se počutite ob tem?
Zelo sem hvaležen. Kuhanje je za vsakogar, to ni eliten šport. Čeprav delaš čisto preprosto juho, kuhaš. Vsak obrok, ki ga kuhaš, ima nek pomen za tistega, ki ga poje.

Številni ljudje prej niso kuhali, ko pa so spoznali vas, so hitro prijeli za kuhalnico.
To si štejem za velik dosežek. Ravno prej mi je nekdo razložil, da moški v Sloveniji ne kuhajo prav pogosto, zdaj pa je on začel kuhati ne samo zase, ampak tudi za svojo družino. Zdaj je to njegov hobi. To je res dosežek. Ne samo moj, ampak celotne ekipe. Marsikdo ni verjel, da se bo program, ki 24 ur na dan predvaja samo kuharske oddaje, sploh obnesel. No, saj imajo tudi drugi programi kuharske oddaje, a v večini je v ospredju šov, ne kuhanje. Sicer gre za kuhanje, a se ga ne učiš. Gre za tekmovanje, včasih tudi za to, da spravljajo ljudi v jok, da se počutijo grozno. In vedno mora biti nek zmagovalec.

Imate v mislih oddajo Kuharski mojster Gordona Ramsayja?
Veliko oddaj, ne samo ene. Niso mi preveč všeč, so pa nekatere boljše od drugih. Mislim, da z njimi zapravljate čas, saj se ne učite kuhati, bistvo teh oddaj je drama. Bolj jih skrbijo rezultati gledanosti, pri nas pa je na prvem mestu kuhanje.

Zdi se, da ste kuharji postali nekakšne zvezde, kot igralci in glasbeniki. Kako se počutite ob tem?
Ne vem, kako naj vam odgovorim na to. Jaz hočem ljudem le pokazati pot do cilja. Hočem vas pripraviti do kuhanja.

Kako pa vidite svojo konkurenco, kot sta Jamie Oliver in Gordon Ramsay?
Sploh nista moja konkurenta. Jamie je moj kolega, saj ima tudi on oddaje na 24Kitchen, Gordon Ramsay pa mi je všeč, dokler kuha in ne preklinja ter se ne dere na druge (smeh). Sicer pa je odličen kuhar, nekoč sem jedel v njegovi restavraciji, kjer sem imel eno od najboljših večerij. Drugače pa menim, da so najboljši kuharji tisti, ki kuhajo v tišini, da se vsi sprašujejo, kdo so oni. Šef nikoli ne bi smel imeti priponke "šef", moral bi biti skromen in prizemljen. Njegovi kuharji naj bi se motivirali sami, šef jim ne bi smel ves čas govoriti, kaj naj delajo.

Zakaj imamo toliko znanih kuharjev, v domači kuhinji pa se moški redko znajdejo?
O tem sem veliko premišljeval. Moja osebna filozofija je ta, da ženske na splošno kuhajo bolje kot moški. Imajo boljši občutek, več potrpljenja, a delo v restavraciji je težek posel, kjer je veliko egov, veliko kuharjev ne kuha za svoje občinstvo, ampak zase, za michelinske zvezdice, češ "glejte mene, kako super sem". Gre jim za to, da so prepoznavni kot odlični kuharji. Mislim, da veliko žensk, ki gredo v ta posel, hitro odneha, saj si ne želijo takšnega življenja. So bolj čutne in občutljive, želijo kuhati za ljudi, ki bodo to cenili. To je po mojem mnenju razlog, da je v tem poslu več moških. Je pa res, da je v svetu slaščic in peciva več žensk, denimo v Avstraliji in Ameriki.

Kako pa naj moške motiviramo, da bi kuhali v domači kuhinji?
Treba se osredotočiti na njegove interese, morda je bolj tehničen tip, zato mu lahko postavite izziv. Nekaj, kar naj bi bilo težko pripraviti. Mogoče bo to videl kot oseben izziv. Ali pa povabite prijatelje, ki ga bodo pohvalili in cenili njegov trud. Ob tem se vsak počuti dobro (smeh). Hrana s seboj prinaša dobro voljo.

Vas ljudje, ko vas  srečajo na ulici, prosijo za kakšen nasvet?
Ves čas (smeh). Sprašujejo me, zakaj nisem debel (smeh), kam gre vsa hrana, ki jo skuham v oddaji ... Povem jim, da jo poje ekipa za kosilo, saj imamo pravilo, da ničesar ne mečemo stran. Sprašujejo me različne stvari, kaj naj pripravijo za večerjo za 12 ljudi, kako naj se organizirajo v kuhinji. Ustavljajo me celo med nakupovanjem, mi kažejo, kaj so kupili, in me sprašujejo, kaj si mislim (smeh).

Vam gre to kdaj na živce?
Ne, nikoli. Včasih pač potrebujem malo več časa, da pridem iz trgovine (smeh). Vsi so zelo prijazni, nikoli se nisem z nikomer sprl.

Nikoli niste imeli negativne izkušnje?
V bistvu ne. Nekateri mi rečejo, da jim je bolj všeč drug kuhar, kar pa je čisto normalno, ne morem biti vsem všeč.

Ali še vedno kuhate za svojo družino, čeprav ves čas kuhate na televiziji?
Vsak dan. A včasih domov prinesem kaj iz ene od mojih oddaj, saj, kot rečeno, ničesar ne mečemo stran.

V zadnjih letih se je pojavilo ogromno kuharskih knjig in oddaj, čeprav je večina ljudi na dieti ali pa sredi finančne krize. Kako vidite ta kuharski fenomen?
Naša generacija se ni več učila kuhati od staršev. Nekje na poti se je vmešala prehrambna industrija s svojimi vnaprej pripravljenim obroki, vcepili so nam v glavo, da naša generacija nima časa kuhati. "Ni vam treba biti suženj kuhinje, izvolite pripravljene obroke," tako nekako so se glasile reklame. Kupiš to škatlo, na kateri je čudovita fotografija obroka, notri pa najdeš prašek.

Namen teh oddaj je torej spremeniti to?
Jaz že mislim tako. Ljudje si želijo dobiti več informacij o tem, kako lahko sami pripravijo zdravo hrano. Dobivamo zelo veliko vprašanj, kako naj pripravijo kakšno jed, kako naj kuhajo. Ljudje so se resnično začeli zanimati za to, ne gre le za modno muho. Številni mi govorijo, da jih sprošča že sámo gledanje mojih oddaj.

Zagotovo znate pripraviti vsako jed na svetu, ampak katera vam povzroča največ težav?
No, ne bi rekel, da znam vse, saj še vedno obstajajo jedi, ki jih ne poznam. Je pa res, da se lahko hitro prilagodim, znajdem se v skoraj vsaki kuhinji na svetu. Celo v afriški džungli. Če lahko najprej vidim, kako se nekaj pripravi, potem pa poskusim še sam, gre.

Kaj pa je najtežje pripraviti?
Nekatere tehnike mi delajo težave, kot denimo tehnika delanja testa "warka". Gre za maroško testo za pecivo, ki je tanko kot papir, lahko vidiš skozenj. Z njim delajo slano pito bastila iz golobjega ali piščančjega mesa, mandljev, zelenjave in različnih začimb. Varko delajo na vroči plošči, obdelujejo pa jo ženske s posebno tehniko, z rokami. Sam sem poskusil že večkrat, a mi še ni uspelo (smeh). Res moraš veliko vaditi.

Katero jed bi po vašem mnenju moral znati pripraviti vsak?
Zelenjavno juho z mesom. Priprava te je tako preprosta, da vam sploh ni treba razmišljati. Nič ni boljšega kot nedeljska juha, zraven pa potrebuješ le kos kruha in ničesar drugega.

Vam je mama kdaj dala kakšen nasvet, ki ga v kuhinji in v svojih oddajah uporabljate še danes?
Čisti, čisti, čisti (smeh). Naučila me je, da mora biti kuhinja vedno čista. Ko neko posodo uporabiš, jo počistiš in pospraviš. Potem nadaljuješ kuhanje. Naučila me je tudi, da če deliš z ljudmi, kar imaš, tudi če je malo, življenje dobi dodatno vrednost. S tem je mislila na to, da je mojim prijateljem vedno znala ponuditi del večerje, čeprav jo je skuhala samo za našo družino. Gostoljubje je vedno pomembnejše od kakovostne hrane. Tudi to sem se naučil od mame. Živela je staromodno, kot bi danes rekli temu. Bila je gospodinja, na voljo svojemu možu, skrbela je za otroke, njeni hobiji so bili na zadnjem mestu.

Kakšni pa so vaši nasveti? Nam lahko razkrijete tri svoje najboljše trike v kuhinji?
Kadar pripravljam večerjo za prijatelje, omake in juhe vedno pripravim vnaprej in jih še tople zlijem v termovko, kjer ostanejo tople tudi do osem ur. Termovko pred tem  pogrejem v vroči vodi. Zelo dober nasvet je tudi ta: kadar pripravljam glavno jed za večjo skupino, vsak del jedi pripravim ločeno. Če imam denimo meso, krompir in zelenjavo, bom meso popekel na štedilniku v ponvi, ko vsi že pridejo. Krompir bom pred tem položil v pečico pri malo nižji temperaturi, da bo lahko v njej ostal tudi pol ure dlje. Zelenjavo pa bom pripravil že popoldne v obliki solate, zraven pa še odličen preliv. Če pametno porazdelite svojo energijo, ne bo nič stresa. Glede sladice pa svetujem, da jo naredite en dan prej. Najbolje je, da spečete torto.

Kakšne kakovosti bi moral imeti vsak kuhar?
Mora imeti željo po tem, da zadovolji ljudi. Poskrbeti mora za to, da so na mizi najljubše jedi strank oziroma gostov in ne njegove najljubše. Mora biti skromen, njegova naloga je, da ugodi ljudem. Če se lahko vživiš v to vlogo, si lahko zelo srečen; tako se vsaj počutim jaz. Konec koncev si to želijo vsi, vsak hoče biti všečen, da ga imajo ljudje radi.

V vaši oddaji Okusi življenja – potovanja spoznavate hrano vsega sveta. Kje ste do zdaj najbolje jedli?
V Ameriki, v Las Vegasu, če sem natančnejši. Tam sem imel najboljšo kulinarično izkušnjo, mesto sem obiskal že 17-krat.

Kaj je tam tako posebnega?
Tam imajo vse! In odprto je 24 ur na dan. Neskončne možnosti vsega. Zelo všeč mi je bil tudi San Francisco, kjer prav tako strežejo zdravo hrano.

Ste že imeli priložnost spoznati našo kuhinjo?
Žal še ne, saj sem prvič tukaj. So mi pa rekli, da imate odlično pecivo.