"Jaz se nisem naveličala. Morda ste se vi mene kaj naveličali." Jaaaa, Angelca, smo se. Že drugič, tretjič, četrtič ... Da se na Pop TV grejo resničnostni in ne kuharski šov, je bilo zaznati že ob razkritih imenih komentatorjev (barovca, obrazne jogistke in moralnih pridig vešče vešče), da to res ne bo oddaja, v kateri bodo padale strokovne pripombe na temo kuhanja, pa ob vprašanjih voditeljice, ki niti v svojem globokem dekolteju ni našla definicije za poširano jajce. Med večurnim gledanjem prve oddaje so mi ušesa rezali tikanje, napačni skloni in naglasi, malo po domače izvedeni pogovori, zatikanja in previsoko inštaliran glas Lili Žagar ter aroganca in narcisoidnost nekaterih tekmovalcev, ki bi namesto noža morali dobiti kuhalnico – po riti. A upanja takrat še nisem zgubila. Konec koncev je v šovu menda pomembno kuhanje. Pa je res?

Kuhinja amaterjev. Izkrivljene samopodobe, ki jih je v kuhinjo prinesla dobra polovica tekmovalcev, so pravzaprav neverjetne. Sosedova natakarica, ki se ji je v baru komaj ljubilo narediti limonado, je v šovu postala rešiteljica propadlih restavracij in menedžerka, ki fizično delo prepušča svojim butlerjem; hobi slaščičarka, ki za domačo rabo sestavlja kataloge lastnih sladic, nima pojma, kaj je sufle; poznavalec hitre prehrane pa kot vrhunec svojih kuharskih sposobnosti od jutra do večera prodaja umešana jajca. Preveč fikcije škoduje glavi, preveč resničnosti pa želodcu, in če v zablodi lahko živijo oni, ne vem, zakaj ne smemo tudi mi.