Kako so vas spravili v Slovenijo? Ko smo imeli v Ljubljani minulo jesen retrospektivo vaših filmov, jim ni uspelo?
V tem primeru se mi zdi, da lahko pomagam distributerju in filmu, da dobi več pozornosti, retrospektiva pa se po svoje ni nanašala na film, ampak name.

Manjši je kino, manjša država, več možnosti imajo torej, da pridete tja?
Ne, ne. Mene je težko razumeti. Enkrat so pripravili retrospektivo mojih filmov v New Yorku in so bili zelo vznemirjeni, ko na koncu nisem prišel tja. In imeli so prav, a med delom ne maram motenj, potovanj, letal ...

Torej ste kot Terrence Malick?
Ne, kot on ne, ampak če bi se lahko vrnil na začetek moje kariere, bi verjetno resno razmislil o tem, da bi našel igralca, ki bi igral vlogo režiserja mojih filmov in po svetu predstavljal moje filme. Takšnega, ki bi dobro izgledal, lepo govoril, ki bi bil zelo pameten in bi hodil po festivalih ter dajal intervjuje. Ampak zdaj je prepozno, ker me vsi poznajo.

Ali tudi sicer ne marate potovati?
Rad potujem, ko delam. Ko raziskujem lokacije za film in spoznavam ljudi, ko delam promocijo za film, pa je drugače, čeprav razumem, da je pomembna za film.

Film Resničnost se tako kot Gomorra dogaja v Neaplju. Ga imate radi kot mesto?
Zelo, ampak gre za kraj, poln nasprotij. V njem so slabe in dobre stvari.

Kaj je najslabša in kaj najboljša stvar?
Najboljša je to, da so ljudje zelo prijazni, hrana je odlična, mesto je čudovito, najbolj grozno pa je, da so na videz vsi odprti, v resnici pa nihče nikomur ne zaupa. Moje dekle in moja stara mama sta iz Neaplja, zato se v meni pretaka neapeljska kri. Kreativno so zelo bistri in veliko govorijo. Ko Neapeljčan gre v državo, kjer so disciplinirani, se njihova ustvarjalnost pomeša z disciplino in postanejo najboljši. Če ostanejo v Neaplju, pa obstaja tveganje, da bodo samo govorili, govorili, govorili.

Kaj Neapeljčani pravijo o vaše filmu?
Veliko govorijo (smeh). Za Gomorro so recimo rekli, da bi tak film lahko posneli tudi oni, del Neapeljčanov pa misli, da daje slab vtis o Neaplju. Zdaj nameravajo posneti še TV serijo.

TV serijo?
Da. Snemati bodo začeli naslednji teden in bo imela 12 delov. Mislim, da je to dobra ideja. Ko sem prvič govoril s producentom, ki je imel pravice do knjige, sem mu rekel, da bi bilo najboljše, da se po knjigi posname TV serijo, ker tako res lahko prikažeš vse, a je hotel narediti film za kino. Vendar po Gomorrri tega nočem narediti jaz. Saj veste, kako pravijo: Nikoli se ne vračaj na kraj zločina, ker je nevarno.

Je nevarno?
Nevarno v smislu, ker so tam vsi proti. Takrat me nihče ni poznal in smo bili zelo nevidni ter prijatelji vseh.

Prijatelji mafije?
Tudi mafije, seveda. Nekateri člani mafije igrajo v filmu.

A vam, da ste postali njihov prijatelj, verjetno ni bilo treba nikogar ubiti?
Ne. Nismo ubijali in nismo jim plačevali. Lažje jih je bilo povabiti, da igrajo v filmu, ker jim, če so igrali v filmu, ni bilo treba plačevati (smeh).

Ali se Neapeljčanom zdi, da ste s filmom Resničnost popravili podobo o mestu?
V Resničnosti je podoba toplejša. Poustvarili smo trg, saj na pravem nismo mogli snemati, ker je na njih ogromno ljudi, ki so glasni in vpijejo v kamero.

Ste, ko ste začeli snemati Resničnost, vedeli, da bo postala tako temačna?
Začeli smo s komedijo, a smo vedeli, da ne bo šlo za klasično komedijo. Gre za resnično zgodbo in ostajam zvest duši te zgodbe. Resnična zgodba je bila verjetno še temnejša, bolj dramatična.

Ste nanjo naleteli v časopisu?
Ne, šlo je za prijatelja. Zdaj je v redu, ampak je bila zanj to nočna mora.  Zgodilo se je bolj ali manj tako kot v filmu. Prav tako je imel ribarnico, ki jo je prodal.

Ste mu poskušali pomagati?
Za to sem izvedel proti koncu, prej pa nisem vedel. Bila je katastrofa. Šlo je za brata mojega dekleta, ki prihaja iz revne družine z veliko brati in sestrami ter se je oblačil v stare ženske in zabaval ljudi, ljudje pa so mu govorili, da bi moral iti na televizijo. V resnici je bilo tako, da je prosil moje dekle, če bi mu priskrbel avdicijo za Big Brotherja, ker imam pisarno v istih prostorih, in sem rekel, da ni problema, ter prosil producente, naj mu dajo deset minut. Po avdiciji mi je rekel, da je šlo odlično, in je bil prepričan, da bo sprejet, ker sem ga priporočil. Za to, kar se je dogajalo pozneje, sem slišal šele pol leta pozneje.

Ste se počutili krivega?
Ne, mi je bilo pa žal zanj.

Mu je bil film všeč?
Da. Preden sem začel delati na tem projektu, sem ga vprašal za dovoljenje, z denarjem, ki ga je dobil od pravic za snemanje, pa je odkupil ribarnico nazaj, tako da če greste v Neapelj, lahko tam najdete ribarnico, na kateri piše Luciano.