Po tem, ko je Rebeka Dremelj objavila, da je uspešno prestala preventivni pregled na Onkološkem Inštitutu v Ljubljani, kjer se je pred leti zdravila zaradi raka ščitnice, se je nad njo vsul tudi plaz negativnih komentarjev.

"Pa še bolezen izkorišča za promocijo," je le eden od komentarjev, ki se te dni zgrinjajo nad prispevki o pevki, voditeljici, blogerki in podjetnici. In kaj na to pravi Dremljeva?

"Naj si preberejo moj zapis, in videli bodo, da se ne oziram na tovrstne komentarje. Ta zapis je imel čez 36 tisoč branj, devetsto deljen in ogromno pozitivnih odzivov, kako veseli in hvaležni so, da delim svojo zgodbo. Veliko več kot anonimnih negativnih kritik. Ne glede na to, ali gre za svetovno znano zvezdo ali slovensko estrado se vedno najdejo eni in isti, ki bodo vedno opravljali. To jim je očitno nek šport. Če jih to izpopolnjuje in so zaradi tega dobre volje in je njihov dan zaradi takih komentarjev bolj popoln, sem vesela, da je temu tako," o negativnih komentarjih pove pevka. O svoji iskrenih zapisih pa pravi: "Mislim, da se človek enostavno more izražati, ker je to edino zdravilo, da da to, kar ga mori, iz sebe ven in to je absolutno fino. Malo ste krivi tudi novinarji, ker vse, kar objavim na Facebooku spotencirate. Dejstvo je, da objavim eno slikico izpred Onkološkega Inštituta in je potem to vsepovsod objavljeno. Ampak dobro, tega se zavedam. Ko trenutno v studiu snem novo pesem, pa se novinarjem to ne bo zdelo vredno objaviti. Po eni strani je žalostno, da je temu tako, ampak ok, jaz sem medijska osebnost, to je moja služba in to vzamem v zakup."

Dodaja, da na svoje zapise na blogu gleda kot na širše dobro in da so negativne kritike le kolateralna škoda: "Glede samega bloga … Te zapisi so marsikomu v pomoč, pa če je tem negativnim komentatorjem to všeč ali ne. Čisto vseeno mi je. Ko sem objavila, da sem zbolela, sem dobila čez 1000 komentarjev in ljudje so mi bili neskončno hvaležni, da sem spregovorila, saj sem s tem marsikoga vzpodbudila, da je tudi sam spregovoril o svoji bolezni. Še danes me kontaktirajo ljude s takšnimi in drugačnimi diagnozami in me sprašujejo, če imam kakšen motivacijski nasvet, kako naj se s tem borijo. Vesela sem, da je tako. Negativni komentarji me tako ne morejo več vreči iz tira. Nikoli in nikdar več. Se jim samo nasmejim in grem naprej. Mogoče pred dvajsetimi leti, na začetku moje kariere, sedaj pa si samo želim in upam, da jih to izpopolnjuje, ker, če jih ne, jih bo slej kot prej udarilo po glavi."