Sedeč v blatnih hlačah, na leseni klopci z neprespano glavo razmišljam o nedavnih dnevnih in nočnih vragolijah, ki so srž letošnjega Rock Otočca. Franci Kek, oče in mati festivala, je letos zopet vdihnil poletne vibracije na Otočec. Na svoj takoimenovani piknik, ki se čez noč spremeni v pravi festival, je povabil stalnice slovenskega rocka, Šank Rock, Mi2, Demolition Group in podobne fante muzikante. Največ publike je obiskalo koncert Nietov, kasneje pa je po travniku Otočca odmeval prodorno nežni glas finske sirene Tarje, ki pa je bila, resnici na ljubo, edina svetovno znana glasbena točka.

V prihodnje, upam da bodo iz  plakatov na Rock Otočec vabile še kakšne druge alternativne in bolj vplivne skupine. Čez dan je bilo poskrbljeno za tiste, ki jim ni dišala topla razgreta trava, ali pa spalna vreča v šotorou. Ikone Rock Otočca, razgreta blatna telesa, seveda obvezen ogled nogometnih tekem, mokrih majčk in jedrih prsi obiskovalk. Vse to je polnilo dnevni program, letos pa je svoj že deseti rojstni dan praznovala impro liga. Zadnji dan, je tiste najbolj razgrete ohladilo nekaj kapelj dežja, ki so zbistrile še zadnje neprespane glave, in sprale blato iz hlač, tiste najbolj umazane misli iz domišljije sproščenih in z glasbo povezanih obiskovalcev pa so trajale do zadnjega zaljubljenega pogleda mladih blatnih hčera in sinov rož, cvetja in glasbe.