"Pussy Riot so približale revolucijo"

Foto: EPA
Foto: EPA
"Ta film bi bil lahko fikcija, ker je tako nora zgodba," pravi Mike Lerner sorežiser in producent dokumentarca o uporniških ruskih aktivistkah Pussy Riot, s katerim smo se pogovarjali na filmskem festivalu v Motovunu.
Oglej si celoten članek

Film Pussy Riot: A Punk Prayer je na Sundanceu dobil posebno nagrado žirije, kako pa je bil sprejet na trgu?   
Na Sundanceu ne dobiš nujno toliko tujih kupcev, smo pa film prodali v več držav, večinoma za televizijo pa tudi za prikazovanje v kinematografih, recimo v Franciji, Nemčiji …

Kaj pa Rusiji?
V Rusiji bomo decembra imeli projekcijo na festivalu na Artdocfest v Moskvi  in bomo videli, kaj se bo zgodilo. Mislim, da direktorica festivala tvega, in smo ji tudi rekli, da je zelo pogumna, a je odločena, da film prikaže na festivalu. Morda pa se sploh ne bo zgodilo nič. Ponavadi v Rusiji samo ignorirajo stvari.

Potem niste imeli težav med snemanjem?
Ne, v bistvu smo imeli kar veliko pomoči. Imeli smo akreditacijo BBC, kar se tiče pridobivanja posnetkov s sojenja, pa smo imeli veliko srečo, da so ga prenašali prek spleta ter ga posneli, tako da smo poleg posnetkov s sojenja kupili še uro, dve materiala pred začetkom sojenja.

Ste bili presenečeni, da niste naleteli na več ovir?
V bistvu da. Poleg tega pa smo bili dolgo edini, ki smo o tem snemali film. Ko začneš snemati dokumentarec, vedno obstaja tveganje, da ga bo delal še kdo drug, smo pa vedno vedeli, da bo iz tega nastal film, če bo prišlo do sojenja. Če sojenja ne bi bilo, morda ne bi bilo takšne zgodbe. Dejstvo, da je bilo ter da so bile obsojene in da so šle v zapor, pomeni dobro zgodbo, je pa super tudi to, da jih je film pomagal ohraniti pred očmi javnosti in tako koristil tudi njim. Naloga filmarjev je, da imamo instinkt za zgodbo, od tam naprej pa se zanašaš na srečo.
Foto: Žurnal24 Pussy Riot Ste takoj videli zgodbo tudi v primeru Edwarda Snowdna?
Seveda, a ne moremo biti povsod.

Poleg tega pa bi bili spet v Rusiji.
Točno tako. Naša naslednja zgodba bo pravzaprav o Bolšoj teatru. Pri tem je spet šlo za eno od takšnih zgodb, pri kateri gre za popolno kombinacijo drame, umetnosti, politike, intrige in še marsičesa ter je zanimala tudi HBO. Gre za zahtevno delo, vendar so zahtevni vsi dobri filmi. Če je enostavno, potem ne more biti niti tako zanimivo, zato iščemo stvari, ki so izziv. V tem je zabava.

Ste med snemanjem filma pomislili, da ste kaj pomembnega izpustili?
Ne, kvečjemu nasprotno, saj smo imeli to srečo, da smo dobili najpomembnejši material s sojenja. Veliko materiala seveda nismo vključili. Recimo aktivizma in  majskih demonstracij v Moskvi. Film namreč ni film o Rusiji, ampak o specifičnem momentu, ki seveda veliko pove tudi o tem, kam gredo stvari, kar pa je precej depresivno. Najboljša izjava v filmu je bila zame, ko Nadja na koncu, potem ko je obsojena, zavpije, da so približale revolucijo. Morda so jo resnično, ker je ta dogodek res nekaj posebnega.

Kdaj ste Pussy Riot sploh izbrali za dokumentarec?
Že januarja, takoj ko so na Rdečem trgu objavile fotografije. Mislim, da je zdaj težak čas za demokracijo tako v Rusiji kot v mnogih drugih državah, a sem optimist. Mi zdaj ne bi bili tu, če dobre stvari ne bi bile mogoče.

Mislite, da bi film imel več gledalcev, če bi ga posneli kot igrani celovečerec?
Če bi ga posnel v angleščini in bi Nadjo igrala Scarlett Johansson, seveda. Zgodba sama je drama, sodna drama in je že napisana, a smo veseli, da smo posneli dokumentarec.

Koliko lahko stvari spreminjajo dokumentarci?
Mislim, da lahko odpirajo ideje ljudem, ne da bi jim pridigali. Bistvo dokumentarca je, da ljudje pridejo do lastnih sklepov o stvareh, obenem pa ljudem še vedno lahko daš informacije in vpogled v značaj ljudi in naravo stvari. Gre tako rekoč za psihoanalizo družbe in v tem je pravzaprav čar – da si širok, kolikor je mogoče, a pri tem še vedno predstavljaš relevantno zgodbo.

Kakšen dokumentarec bi morali posneti, če bi želeli govoriti o realnosti Velike Britanije?
Tem je veliko, a ne bi posnel dokumentarca o britanski družbi na splošno, ker se zdi vse ostalo bolj zanimivo. Rad bi recimo posnel dokumentarec o Jehovovih pričah, z vso to dramo, ki jo imaš na svojem pragu, ker so mi všeč konfrontacije, ki jih imajo, pred kratkim pa smo posneli dokumentarec o scientologiji ter ljudeh, ki zapustijo scientologijo, ker so nezadovoljni s tem, kako jo vodijo.

Ko končate dokumentarec, ali potem rečete zbogom tudi subjektu filma?
Ne, lepo je ohraniti odnose, saj skleneš prijateljstva, s Pussy Riot pa bi radi posneli še en film, tako da bomo videli. Nadja in Maša še nista videli tega filma, so jima pa o njem govorili starši.

Foto: Žurnal24 Pussy Riot So zadovoljni z njim?
Da, vsi so zelo zadovoljni in se jim zdi dober, česar sem vesel, saj bi bilo žalostno, če jim ne bi bil.

Imate to v mislih tudi, ko snemate film?
Upam, da jim bo všeč, ni pa tu glavni cilj.

Je težko potisniti to na stran?
Pogosto si ljudje želijo biti predstavljeni v določeni luči, ti pa si želiš povedati drugačno zgodbo, poleg tega pa seveda nočejo biti prikazati negativno. Pri Pussy Riot seveda ni toliko negativnih stvari, poleg tega pa jim je bilo všeč, da smo prikazali drugo plat in raziskali razloge, zakaj se je to zgodilo. Seveda se veliko odločaš o tem, kaj boš pokazal in kako boš film zmontiral, vendar pa ljudje pridejo do svojih sklepov. Ne maram filmov, ki povejo preveč. Ljudje, ki imajo radi dokumentarce, niso idioti, ampak želijo stvari spoznati sami.

Film je predvajala tudi HBO.
Da, kupili so ga na Sundanceu. Imeli smo nekaj finančne podpore od BBC, ker delamo serijo  filmov Storyville, sicer pa smo ga producirali sami.

Mislite, da televizije dovolj delajo na dokumentarcih?
Ne, seveda. Mislim, da je televizija pri tem popolnoma obupala in je postala zgolj zabava, pa niti zabavna ni več. Plačujem naročnino, ampak je ne gledam veliko.

Če bi morali reči, katera televizija dela boljše dokumentarce, BBC ali HBO, katero bi izbrali?
Zelo sta si podobni, pogosto pa pri dokumentarcih delata tudi skupaj. Obe sta tudi spoštljivi do režiserjev.

Se vam zdi, da cilj pri snemanju filmov včasih opravičuje sredstva?
Ne, mislim, da ne. Mi ne bi storili ničesar takšnega, da bi koga ogrozili. Konec koncev gre za ljudi, ki so jim sodili in bi država rada imela več informacij o tem, kdo so. Res bi morala biti izjemno pomembna informacija, da bi ogrozil življenje nekoga. Moraš biti odgovoren. Sam namreč greš domov v lepo hišo v Londonu, tam pa ljudje gredo v zapor ali pa jih ubijejo. To bi imel na vesti, zato je treba biti zelo pazljiv. Svet pa prav tako lahko preživi brez kakšne informacije, ki ni tako pomembna. Pomembno je poskušati razumeti, kaj se dogaja, ni pa vredno svobode ali zdravja nekoga.

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 1

Napišite prvi komentar!

Pri tem članku še ni komentarjev. Začnite debato!

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.