Tekmovalci šova sicer niso bili razdeljeni na zapornike in paznike, ampak na elito in njene podložnike. Kako naporna je lahko takšna igra za vse sodelujoče, smo lahko videli tudi v resničnostnem šovu.

Med tistimi, ki so se najbolj vživeli v svojo vlogo, je bil član elite Tomaž, ki je bil do služinčadi zelo strog. Četudi mu ni bilo prijetno, je z igro nadaljeval, in sicer tudi takrat, ko je bilo njegovim sotekmovalcem, nad katerimi se je znašal, zelo hudo. Nekateri so jokali, tudi Ksenija. "Na to sem gledala kot na nalogo, ki jo moramo izpolniti, da smo si prislužili denar za hrano in ostale stvari. Jokala sem zato, ker sem mehkega srca in mi ni bilo vseeno niti za elito niti za nas služinčad. Tudi eliti ni bilo lahko. Bilo je prehitro, saj smo se takrat šele spoznavali,“ je za Žurnal24 povedala nekdanja tekmovalka, ki še poudarja, da moraš biti na tovrstne "psihološke igrice pripravljen, ko se odločiš za vstop v šov“.

"Motivacija je bila cilj"

Na psihologinjo Violeto Zoraja, ki sodeluje z ustvarjalci Big Brotherja, smo naslovili več vprašanj, prejeli pa jedrnat odgovor. Psihologinja pravi, da dogajanja v hiši „nikakor ne bi primerjala s filmom Eksperiment“, ki govori o Zimbardovem eksperimentu. "Drži, da je Tomaž spremenil obnašanje, a to je posledica njegove spremenjene vloge in pozicije v hiši. Prav tako je od Big Brotherja dobil nalogo, ki jo je želel opraviti čim bolje. Motivacija za to pa je seveda cilj, da čim dlje ostane v hiši Big Brother.“

Tovrstne eksperimente zaradi vprašljive etičnosti opustili

Socialni psiholog dr. Matej Černigoj pa je v intervjuju za naš portal, povedal, da lahko tisti, ki so v takšni igri v podrejeni vlogi, doživijo travmatsko izkušnjo, marsikateri udeleženec realističnih socialno psiholoških eksperimentov pa je poročal, da je bila to izkušnja, zaradi katere bo zdaj lahko živel bolj odgovorno.

Kaj je smisel tovrstnih eksperimentov? Kdaj se izvajajo?
Smisel tovrstnih eksperimentov je ugotavljanje zakonitosti človeškega vedenja. V takšni obliki se sicer zdaj le bolj redko ali pa sploh ne izvajajo, tako imenovani “realistični eksperiment”, kamor sodi tudi Zimbardov eksperiment, pa je bil značilen za socialno psihologijo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Ker je bilo veliko teh eksperimentov precej šokantnih in so bili za udeležence čustveno zelo naporni, so bili kasneje zaradi vprašljive etičnosti opuščeni. Kljub temu so vir zelo pomembnih ugotovitev o človekovem socialnem vedenju v ekstremnih situacijah.

Kaj so po vašem mnenju želeli s to igro doseči televizijci?
Zelo preprosto, gledanost. Na podlagi Zimbardovega eksperimenta so lahko pričakovali kontroverzen ali celo šokanten razplet, na čemer priljubljenost takih in podobnih šovov temelji.

Zakaj posamezniki, čeprav med ukazovanjem in nadlegovanjem ostalih ne uživajo, s tem kljub temu nadaljujejo? Zakaj se ljudje takoj spremenijo oz. vživijo v vloge?
Vlogo so implicitno sprejeli že, ko so se prijavili za sodelovanje v šovu. Od tu naprej je potem težko zavrniti sodelovanje v nadaljnjih zahtevah, pred katere jih postavi scenarist. Ljudje večino svojega časa igramo takšne ali drugačne vloge, tudi ko smo sami - pred samimi sabo oziroma svojo predstavo o sebi. To ni nič izjemnega, sposobnost preklapljanja med različnimi vlogami (npr. starš, uslužbenec, prijatelj ipd.) je celo znak zdrave osebnosti. Vloge nas potegnejo, pomembno nam je, da vemo, kaj se od nas pričakuje, ker to zmanjšuje našo bazično anksioznost.

Kaj nam lahko takšna naloga pove o tekmovalcih? Kakšne osebnostne lastnosti pridejo na dan?
Nič posebnega. Več nam pove to, da so se na sodelovanje v takem šovu sploh prijavili. Kot rečeno, vloge sprejemamo vsi in bistveno spoznanje na podlagi Zimbardovega in drugih realističnih eksperimentov v socialni psihologiji je, da lahko povsem “normalni” ljudje počnemo nenavadne in tudi moralno sporne stvari, če se znajdemo v ustrezni situaciji.

Ali sodelujoči v teh nalogah kažejo svoj pravi obraz ali so to maske?
Ne eno ne drugo. Lahko se vprašamo, kaj je zares naš "pravi obraz” in ali sploh obstaja. Vsi ljudje spreminjamo svoje vedenje in počutje glede na trenutne okoliščine oziroma ljudi, s katerimi smo v stiku, in to ne pomeni, da se pretvarjamo. Gre le za to, da različni ljudje oziroma situacije iz nas izvabljajo različne vidike oziroma naše potenciale.

Koliko časa lahko traja takšna igra? Kdaj bi jo bilo treba prekiniti?
Težko reči, koliko časa lahko traja. Zimbardov eksperiment so morali predčasno prekiniti, ker niso pričakovali tako ekstremnega vedenja. Sicer bi lahko verjetno trajal v nedogled. Iz etičnega vidika je takšno stvar seveda treba prekiniti, ko opazimo izrazito psihološko ali celo fizično nasilje, česar mejo pa je sicer težko določiti.

Lahko takšna igra dolgoročno vpliva na osebnost tekmovalca? Kakšne so lahko posledice?
Posledice so odvisne od osebnostnih predispozicij udeležencev ter od vlog, ki so jim dodeljene. Tisti v podrejeni vlogi lahko doživijo tudi travmatsko izkušnjo, še posebno če se poveže s kakšno realno izkušnjo iz njihove preteklosti oziroma otroštva. Tistim v nadrejeni vlogi pa takšna izkušnja lahko nudi ozavestitev lastne “senčne” strani oziroma potencialov za antisocialno vedenje, kar je lahko tudi koristno. Marsikateri udeleženec realističnih socialno psiholoških eksperimentov je poročal, da je bila to izkušnja, zaradi katere bo zdaj lahko živel bolj zavestno in odgovorno.