Kaj naj gledalci pustijo pred vrati, preden vstopijo v dvorano?
Vse, kar jim je kdaj kdo povedal o prostitutkah. Moj film ni o trgovini z belim blagom ali prostituciji kot zločinu, ampak o vsakodnevnem življenju, o tem, kako res deluje, in o trenutku, ko se moški in ženska pogajata o seksu.
Ko govorite o prostituciji, dobim občutek, kot da mislite, da ima večina ljudi prostitucijo za zločin?
Vem, da je tako. Morda večina celo ne misli tako, jo pa tako predstavljajo mediji. Razpravlja se samo o tem, ali je to zločin, ali je v to kdo prisiljen in ali je to dobro ali slabo. In to je tako nezanimivo. Edina stvar, ki jo naredi kriminalizacija prostitucije, je, da poslabša položaj ženskam, ker odpre vrata pravemu zločinu, to pa se mi zdi popolnoma noro.
Bi rekli, da je v vaših dokumentarcih stil pomembnejši kot zgodba?
Stil je vedno pomemben, film pa je 90 odstotkov tega, kar poveš skozi podobe. Stil je pomemben za vsakogar, ki resno jemlje film, zgodba in vsebina pa prideta sama od sebe. Nisem pridigar, nisem socialni delavec, sem filmar.
Bili ste tudi asistent režije pri Ulrichu Seidlu. Kaj ste se naučili od njega kot filmar?
Morda to, kako zelo je pomembno, da se zbližaš ljudmi. Pri dokumentarcih je to še bolj pomembno, ker res moraš spoznati ljudi. Pri snemanju igranih filmov mi igralcev ni treba zares poznati.
Tako pravijo tudi fotoreporterji …
Moje delo je zelo blizu njihovemu in tudi zelo tesno sodelujem s fotografi. V vsaki državi, kjer snemam, najamem fotografa iz tiste države, da dela z mano, in mu rečem, delaj, kar hočeš, ampak bodi na moji strani.
Nekatere stvari uprizorite.
To počnejo vsi, ki snemajo filme.
Ali je kdaj treba biti manj dokumentaren, da si bolj realističen?
Da. Poleg tega ni resničnosti. Je samo resničnost, ki jo vidiš ti in daš na film. Ne obstaja pa objektivna resničnost, ki jo lahko osvojiš kot muho na zidu. Če ljudi prosiš, naj delajo stvari, ki jih normalno počnejo, je to naravno, če jih prosiš, naj delajo stvari, ki jih ne počnejo, pa to zgleda smešno. Pri snemanju filma nikoli nisi tam, ko se zgodi, vedno moraš prositi, da to nekdo stori. Če nekomu rečeš, naj še enkrat vzame kozarec, je to nedolžno, ko rečeš nekomu, pojdi v sobo in fukaj, pa misliš, da ni nedolžno, kar je sicer res, je pa isto.
Mislite, da je fikcija včasih bolj realistična kot dokumentarci?
Ali ni Godard rekel, da so dobri fikcijski filmi narejeni v dokumentarnem stilu in obratno. Ljudje včasih vpijejo: To ni dokumentarec, jaz pa si mislim, tudi prav. Moje občinstvo mi zaupa. V seksualni sceni v Gloriji kurb Brenda pogleda v kamero in sem to pustil v filmu. Zato mi gledalci zaupajo. Zdaj bi rad posnel dokumentarec, ki nima teme. Rad bi eno leto potoval po svetu in snemal, kar mi pride na pot.
Kaj če se ne bo nič zgodilo?
Potem bom posnel nič in vas na smrt dolgočasil.
Se vam večkrat zgodi, da film pride k vam?
Na nek način. Tudi prostitucija je po svoje prišla tako k meni. Ko sem snemal dokumentarna filma Megacities in v Workingman's Death, sem se vedno srečeval z njo. Delavci so govorili o dekletih, sekvenca s Kasandro iz Megacities je bila del, o katerem se je največ govorilo, tako da je bila vedno tu.
Film Glorija kurb ste snemali na Tajskem, v Blagladešu in Mexico Cityju. Kje se je bilo najtežje povezati?
Na Tajskem, ker so bila dekleta za steklom, jaz pa nisem mogel komunicirati z njimi. Moral sem vprašati, ali se lahko pogovorim z eno od njih, pa je rekel, seveda, za denar. Pridi v torek in lahko intervjuvaš številko 38, pa sem naredil tako, ker ni bilo druge možnosti, a je bilo še vedno težko, ker ni bilo nikoli naravno.
Kaj ste se naučili med snemanjem tega dokumentarca?
Moji filmi so v podrobnostih in ni nobenih lekcij. Moji dokumentarci postavijo več vprašanj, kot dajo odgovorov. Ne zapirajo duha, ampak ga odpirajo. Če bi rekel, da je prostitucija dobra ali slaba, bi naredil slab film.
No, pa ste vseeno verjetno izvedeli kaj novega.
Če sem se naučil česa, je to, da ta svet na zunaj zgleda zelo poseben, skoraj tabu ali veličasten ali obskuren, pa ni. Je precej normalen. Tam naletiš na neumna, nepismena, filozofska dekleta, gospodinje, kar hočeš. Nič magičnega ni. Je služba in bo vedno služba. Tudi če bo za to obstajala smrtna kazen, bodo ljudje še vedno prodajali spolnost, kar je precej občudovanja vredno.