Dva klasika in dva jazzista, kakšen tango lahko nastane iz te kombinacije?
S Stefanom (Milenkovich, violinist, op. a.) sva sodelovala že pri prejšnjem projektu Tangostory, kjer se je izkazalo, da se najini energiji zelo dobro dopolnjujeta. Zadnje poletje sem šel do njega z idejo, da moramo narediti nekaj novega, glede na to, da je v zadnjih letih prav fanatičen na tango, mene pa tango drži že od začetka moje koncertne poti.

Kako pomembne so energije med glasbeniki?
Zelo. Pri glasbi se ne pogovarjaš. Jezik je ton, in če se toni ne znajo med sabo kultivirati, ni dodane vrednosti. Pri glasbi tako kot pri vseh stvareh velja pravilo, da je, če je dobra muzika, ena plus ena tri, ta presežek pa naredi prava ekipa.

Katero ljubezensko razmerje je boljše pri tangu, če vzamemo pare harmonika-violina, harmonika -violončelo, harmonika-klavir? Katera kombinacija vam osebno najbolj sede?
Zdaj, ko bolj razumem glasbo, vidim, da je instrument drugotnega pomena. Prvi pogoj je dober umetnik, senzibilen človek, z občutkom za soigralca. Tukaj preveč egoizma nikoli ne pripelje daleč. Seveda pa so mi najbolj pri srcu instrumenti, s katerimi sodelujem. Violončelo je kot telo in nima tako visokega tona kot violina ali tako nizkega kot kontrabas, ampak vse vmes, violina je seveda krasotica lepotica, naspidirana, sploh v rokah Milenkovicha, poleg tega pa ima  prodorno frekvenco in blazen seksapil, tako da je res kraljica. Klavir je orkestrski instrument ter ima vse lege in mnogo harmonij, kontrabas pa je zvočna baza, temeljni kamen. Ko se združijo ti štirje instrumenti, je človek kar presenečen, koliko zvoka pride ven. Tudi harmonika je z vsemi registri tonsko lahko zelo bogat inštrument, tako da ne morem odgovoriti, kaj mi je najboljše. Tisto, kar me prepriča, je glasbenik.

Se vam zdi, da še vedno spoznavate harmoniko?
Vedno se mi zdi, da sem tik po začetku, samo da je ta začetek mogoče za kakšen milimeter bolj oddaljen. Sploh ne razmišljam o tem, koliko sem že naredil, ampak me vlečejo želje, pomembno pa mi je tudi doživetje, na odru, koncertu.

Kaj vam daje oder?
Oder je adrenalin, na odru imaš samo eno možnost. V studiu lahko posnetek narediš večkrat, ko prideš med ljudi, pa je to to. Takrat čas res obstane. Ne moreš izbirati, kdaj boš imel navdih in šel igrat. Koncert je ob osmih, kolikor si pripravljen in zbran, si, kolikor si spal, si, kolikor si sit, si. Če se tam ujamejo vse energije, se čas ustavi. Tudi za publiko. Včasih se zdi, da cel koncert mine v trenutku in si ne bi mislil, da si bil na odru eno uro in pol, tako močan je emocionalni moment.

Se med koncertom odklopite?
Poskušam biti skoncentriran na to, kar počnem in kje je mesto mojega zvoka v celotni sliki, ter poslušati, kaj počno ostali, da bi združil naše zvoke v en zvok. To zlitje se ne zgodi vedno, tako da  nimam recepta za dober koncert. Verjamem samo v to, da če se potrudiš do konca, vsa okolica teži k temu, da se bo zgodilo nekaj lepega. Seveda ti misli včasih odplavajo in razmišljaš, kaj bo čez dva komada, ampak moraš vzporedno nadzorovati več stvari. Moraš imeti dobro energijo, moraš imeti lep pristop do publike, v mojem primeru pa moraš biti tudi moderator, tako da je to eno tako igrišče za odrasle.

Kdaj si koncert štejete za uspeh in kdaj za neuspeh?
Včasih sem ga štel za uspeh samo, če sem bil sam zadovoljen, zdaj pa si ga štejem v obeh primerih. Se pravi, moram imeti občutek, da sem dobro naredil in se ima publika fino ter se ne počuti izolirane od benda, ampak čuti bližino z glasbeniki. Brez dobrega odziva ni dobrega koncerta, dobro igranje brez dobrega odziva ni dobro igranje, nikoli pa ni dobrega odziva brez dobrega igranja.

Koliko so Slovenci dojemljivi za tango?
Mogoče se zdi, da niso toliko, a morda nisem objektiven, ker sem v vseh teh letih delal različne stvari in nabiral publiko na različnih koncih, tako da ljudje ne gledajo toliko, ali igram tango ali klasiko, ampak nekako zaupajo mojemu načinu izvajanja. Glede na to, da se je, odkar koncertiram, na področju tanga veliko zgodilo, pa se mi zdi, da je tango tudi v Sloveniji že kar zasidran. Tango je lepa stvar v vsakem smislu. Tako kot v plesu tudi v glasbi pri tangu nisi preveč direkten, notranja moč pa je enormna. Predstavljam si može v buenosaireškem pristanišču brez žena, brez otrok, ki so hrepeneli po domovih, iz tiste bede in potrebe po zaslužku pa se je razvijala notranja eksplozija, agresija in po drugi strani nežnost zaradi pogrešanja.

Sami plešete tango?
Želim si ga, a sem zdaj še tako naspidiran, da moram sprostiti energijo z instrumentom. Za tango potrebuješ poln mir. Verjetno ga bi takrat, ko bi ga šel kdo plesat, jaz šel igrat.

Bi rekli, da je tango zapeljevanje ali strast?
Pravi tangerosi pravijo, da je čar plesa prav v tem, da si s spolnimi organi nikoli ne pridejo dovolj blizu - trebuhi so vedno narazen, zgornji del pa je skupaj. Prav zaradi te distance pa je mogoče še večja erotična napetost.

Koliko se je skozi leta spreminjal vaš odnos do harmonike?
Normalnemu človeku je težko razložiti, da počneš eno stvar že vse življenje. Ljudje se lotijo hobijev, ko jim enkrat ni več fajn, pa ga pustijo in najdejo nekaj novega. Jaz sem že zgodaj vedel, da mi je glasba nekaj posebnega. Mogoče med mladostnimi željami nisem našel harmonike, sem se pa izživel na druge načine, igral bobne, imel druge bende, in spustil ventil tam, da je bil spet prostor za harmoniko. Res se mi zdi en čudovit inštrument in sploh ne razmišljam o tem, da bi bilo lahko kaj drugega.

Je bila harmonika všeč mami, glede na to, da vam jo je kupila prav ona?
Ja, seveda, mama je iz vasi in je verjetno razmišljala, da je harmonika instrument, ki prinese veselje ljudem, sploh na vaseh,  ko so se zbirali po velikih žetvah. Tam ni bilo diskoteke, tako da je bila  harmonika prav zabava. Mama je rada je pela in se malo učila klavir ter rekla mulc, ti boš pa špilal harmoniko. Najprej sploh nisem vedel, ali mi je všeč ali ne, kasneje so bila obdobja, ko mi je bilo malo težje, ker se nekako nisem našel, sploh v Idriji, kjer so punkerji in metalci, ko ugotoviš, da medij ni tako pomemben, ampak je pomembnejša tvoja ljubezen, pa greš čez vse to.

Ste jo pri dekletih na prvih zmenkih zamolčali?
Dolgo časa ni bilo fino, vsaj v Idriji ne, kasneje pa sem se tako zlil s tem instrumentom, poleg tega pa je moja harmonika črna, drugačna, in je najbrž kakšni postala tudi všeč.

Če rečem Bratko Bibič, Janez Škof, Drago Ivanuša, s kom se najbolj vidite?
Vsi smo si zelo različni. Škof ima blazno igralsko plat, ki jo začini s harmoniko, ko zapoje še dve, tri besede, pa padeš dol. Ivanuša se je usmeril bolj v skladanje za reklame, teatre, Bratko Bibič pa je bil zelo pomemben, ker je bil prvi, ki je na harmoniko igral drugačno glasbo. Mogoče se lahko še najbolj identificiram z njim. On je bil alternativec in je imel nek uporniški pristop. Tudi jaz sem začel na nek svoj način in nisem gledal na to, da bom ugajal tej ali drugi modni niši ter sem vztrajal pri svojem.

Koncertirali boste tudi v Ameriki ...
S Stefanom Milenkovichem naj bi v Ameriki nastopala to jesen. V Indianapolisu je vsaka štiri leta največje tekmovanje za violino na svetu, tam pa naj bi igrala kot gosta. V Ameriko bi šel igrat večkrat, ker je tako velika, da bi lahko igral pol leta skupaj in še ne bi bilo konca. Pa še odprti so in takoj pokažejo, če jim je nekaj všeč. Ko smo tam igrali nazadnje, smo od štirih koncertov imeli štiri stoječe ovacije. Tega v Sloveniji manjka - da te kdo potreplja po rami in pohvali.

Koliko pa je harmonika znana v Ameriki?
Ko smo tam imeli delavnico, ljudje sploh niso poznali harmonike in so jo prvič videli. Seveda je v določenih delih bolj razvita, ampak večina pa je sploh ne pozna.