Foto: Boštjan Tacol Tina Bernik "Kaj v Sloveniji naredite, da pozabite ljubljeno osebo?" so na koncertu v Ljubljani publiko ta teden spraševale pevke benda Nouvelle Vague in namignile, da so v Los Angelesu navijali za jogo, v New Yorku pa za viski. Pa pri nas? "Samomor!" Zabavno, a vendarle tipično slovensko, tako kot so tipične nelogične odločitve gledalcev šova Gostilna išče šefa. Eden nas prosi, naj ga pošljemo domov, drugi, da ostane, mi pa jima ustrežemo tako, da ne ustrežemo nobenemu od njiju. Ker se srečnih koncev v tej nesrečni in na samomore obsojeni Sloveniji ne bomo šli ali morda zato, ker nas očitno niti malo ne gane, kaj bomo jedli v Medvodah, če bo zmagal nekdo, ki pod dvigovanje okusa razume dodajanje soli.

Pri šefu

Gostilna išče šefa se je po začetnih zdrahah duševno nestabilnih tekmovalcev razvila v zanimiv in v televizijskem smislu profesionalno izpeljan kuharski šov, ki mu je očitati le pomanjkanje strokovnosti komentatorjev, med katerimi s svojo gonjo proti ljubezenski aferi vodi starosta resničnostnih šovov, ostaja pa vprašanje, kaj se bo po koncu šova razvilo iz gostilne. Kot se zdi, omenjena negotovost s(k)rbi tudi Pop TV kot lastnika franšize Gostilna pri šefu, iz katere na veke vekov namerava vleči denar in slavo, ki pa ju, bodimo pošteni, ne bo, če bo to odvisno od Luka. Če bo Popu uspelo nagovoriti gledalce s pristranskimi montažami in telenovelo, v kateri se novopečena zaljubljenca Jani in Teja po nekaj tednih poznanstva obmetavata z grandioznimi ljubezenskimi izjavami, ali pa bo to tako rekoč sami od sebe uspelo neustavljivi Julijani, ne vem, si pa tega iskreno želim. In to samo zato, ker rada dobro jem (pa tudi če je sosedovo).