Matjaž je z nami iskreno spregovoril tudi o tem, da bi ga odvisnost skoraj pahnila v smrt. Delal je namreč samomor. Več o tem TUKAJ.

Kdaj ste prvič opazili, da imate resno težavo?
Ko sva se z ženo močno sprla in mi je postavila ultimat, da me bo zapustila, če ne bom prenehal z igranjem. Šla sva na pogovor k terapevtki, ki je predlagala bolnišnično zdravljenje, a jaz sem raje odšel na sestanek k anonimnim hazarderjem. Ko sem poslušal zgodbe drugih, sem se počutil superiornega, ker sem v primerjavi z njimi zapravil le 5 evrov oni pa milijone, hiše … Mislil sem, da sem po treh srečanjih ozdravljen, pa ni bilo tako. Nekaj časa res nisem igral, a nato spet začel.

Na koncu pa ste se le odločili za zdravljenje na oddelku za zdravljenje odvisnosti v Psihiatrični bolnišnici Vojnik. Tam ste bili tri mesece. Kakšne so bile terapije?
Tam je veljal strog režim. Točno je bilo določeno, kje imaš copate, kje se moraš sezuti, kdaj lahko pokličeš domov … Telefoni in čokolada so bili prepovedani. Imeli smo telefonske govorilnice. Če si prišel na vrsto, si lahko poklical domače, če ne, pač ne.

Razdeljeni smo bili v skupine, v katerih smo se pogovarjali s terapevtom in dobivali naloge, ki smo jih morali opraviti, da smo lahko napredovali v naslednjo skupino. Izhodov ni bilo 28 dni. V tem času naj bi se telo očistilo drog, alkohola … Nato so bili izhodi omejeni na vikende. Ker sem tam prenehal tudi s kajenjem, sem smel domov že v petek, vrnil pa sem se v ponedeljek. Ostali so domov lahko odšli šele v soboto zjutraj.

Kako pomembno je bilo, da je pri zdravljenju sodelovala tudi žena?
To je bilo zelo pomembno, saj se najina zveza sicer ne bi obdržala. Kot je povedala sama, je bila soodvisna. Če ne bi rasla z mano, najin odnos ne bi mogel napredovati. Ko bi po zdravljenju začel uveljavljati svojo voljo, bi izbruhnili še večji prepiri in bi se zagotovo razšla.

Kaj je morala pri sebi spremeniti vaša soproga?
Za začetek mi je morala dovoliti, da sem dokazal, da sem tudi jaz marsičesa sposoben in da sem vreden zaupanja. Čeprav pravi, da mi 100-odstotno še vedno ne zaupa, ker je bila tolikokrat razočarana, mi sedaj kljub temu lažje prepušča določene stvari.

Samemu sebi zaupate?
Da, ker vem, da sem se med zdravljenjem in tudi po njem pri anonimnih hazarderjih naučil prijemov, ki mi bodo pomagali, da se bom pravočasno odzval in si poiskal pomoč, če bi se kaj zgodilo.