3. 3. 2011 PPC klub – Graz (dan 1)
Prvi dan turneje smo začeli zelo napeto, kajti čakali smo našega šoferja Šnibija. Na srečo ni bilo večjih zamud, a smo bili vseeno zelo na tesnem s časom. Predstavljamo vam posadko Elvis Jackson: Buda (vokal), Berto (kitara), Slavc (bas), Soki (bobni), Emir (tonski tehnik in tour manager), Nensi (tehnika – oder), Primo (tehnika) Rok (merčendajzer) in Šnibi (šofer). Ko je ura odbila devet, so se začeli zbirati ljudje. Bili smo v zaodrju in se pripravljali na koncert. Gre za standardne priprave, kot so ogrevanje, raztezanje, preoblačenje itd. Začeli smo ob 21.30, ko stopimo skozi zaveso na oder, nas pozdravi okoli 400 ljudi z glasnim vzklikanjem in burnim aplavzom. To nam je dalo veliko mero energije. Koncert je bil uspešen. Energičen in zabaven.
4. 3. Wolfsberg
V opoldanskem času smo se spočiti odpravili na pot v Wolfsberg. Igrali smo v mladinskem centru. Prizorišče je bilo kot nekakšen moderen amfiteater. Na vrhu je bil prostor za druženje, z računalniki in pisarnami, spodaj pa je bil tudi zabaviščni prostor s šankom, toaletami, tušem in celo "entertaining room".
Na ta večer sta pred nami nastopala dva njihova lokalna banda, ki smo ju pred časom tudi že srečevali na odrih po Avstriji. Generation gap je band, ki je že večkrat igral tudi na slovenskih odrih. Iz lepega, čistega in urejenega kluba je nastal pravi kaos in "svinjarija", saj smo z našo Palomo in konfetki, blazinami in ostalimi rekviziti poskrbeli, da so imele čistilke veliko dela.
5. 3. Bregenz
Po daljši nočni vožnji se prebudimo v lepem majhnem mestecu Bregenz v bližini švicarske meje. To noč so pred nami nastopali lokalni "No god". Ker smo imeli dovolj časa do koncerta, smo se malce sprehodili po mestecu, ki ga obdaja veliko jezero. Buda in Soki sta si zamislila drugačen začetek koncerta kot sicer. Po navadi je Buda tisti, ki pride zadnji na oder. Tokrat pa sta Soki in Buda naredila "drum solo", da sta dvignila vzdušje v dvorani.
A vse ni šlo tako gladko, saj je Buda z mikrofonom okrušil zob. Da bi bilo še bolj pestro, je Bertotu odpovedal pas od kitare, ki ga je tudi zamenjal. Tudi Soki je imel svoj trenutek. S palico se je pomotoma kresnil po ustih in presekal ustnico. Ampak to še ni vse. Slavc je moral za minuto nujno zapustiti oder zaradi močne fiziološke potrebe. Med tem je Soki zabaval Avstrijce v nemščini.
Slavc se je vrnil in nadaljevali smo s polno paro. Ko smo se približali koncu in iztisnili še zadnje atome energije, je Buda imel spet malo smole. Vrteti je začel mikrofon, in ker je bil malce neroden, se je udaril po čelu in si ga presekal. Že dolgo na koncertu EJ ni tekla kri.
6. 3. Day off (Innsbruck)
Zgodaj zjutraj smo štartali iz Bregenza proti Innsbrucku. Nedelja je bil gospodov dan, torej tudi prost dan za nas Elvise. Zasidrali smo se v kampu malce izven centra. Da se ne bi preveč pretegnili, smo si privoščili malo savne in masaže v enem izmed wellnes centrov v mestu.
Seveda smo imeli tudi resen sestanek glede turneje, ki smo jo praktično šele začeli. Jutri nas torej čaka nastop v klubu Weekender. Domačini pravijo, da je vse dogajanje prav tam. Bomo videli.
7. 3. Innsbruck (day 5)
V kampu, malenkost stran iz Innsbrucka, nas je zjutraj prebudilo toplo sonce. Danes nas je čakal nastop v priljubljenem innsbruškem klubu Weekender. V tem klubu je igralo že nekaj poznanih glasbenikov, kot so Dog Eat Dog, The Hives, Ash, Marky Ramone in Elvis Jackson.
Koncert smo začeli pet minut pred enajsto, ko sta Buda in Soki stopila na oder in začela njun udarni jam session. Minuto za tem se jima pridružita še Slavc in Berto. Zaslišal se je Running. Klub se je napolnil v roku desetih minut in iz mirnega pitja ob šanku, čvekanja med prijatelji je vzdušje preraslo v divjo zabavo. Proti koncu koncerta so zadovoljstvo pokazali z vzkliki "Slovenija, Slovenija, Slovenija …!"
Kakšno uro po koncertu smo napolnili naš tour bus in se odpravili proti Dunaju. Naslednja destinacija je torej Dunaj, prestolnica Avstrije, klub B72.