V Ljubljani ste nastopili že večkrat. Se spominjate svojega zadnjega tukajšnjega koncerta?
Se, spominjam se večine naših koncertov v Ljubljani. Največkrat smo igrali v Križankah in mislim, da je tam zelo posebna atmosfera.
Smo si Irci in Slovenci kaj podobni?
Ja, menim, da imamo podoben življenjski slog, radi se zabavamo in stvari ne jemljemo preresno.
Pa tudi pijemo oboji veliko.
Ja, tudi.
Nekateri vas primerjajo z Rolling Stonesi, ki so svojo zadnjo turnejo napovedali vsaj petkrat. Tudi vaša naj bi bila leta 2005.
Ja, včasih nas primerjajo, a mislim, da smo nastopili večkrat kot Rolling Stonesi. Oni so imeli nekajletni premor in potem napovedali veliko svetovno turnejo, mi pa nastopamo stalno. Mi resnično nikoli nismo prenehali in imeli premora.
Torej ste večji garači kot Stonesi (smeh)?
Ja, mislim, da smo (smeh), a smo več nastopali po manjših prizoriščih kot na velikih stadionih.
To so bile samo govorice, mi je nismo napovedovali. Naš Barney, ki igra bendžo, se je nekoč, ko so ga vprašali, ali je to zadnja turneja, pošalil: “Ne, prepozno je, da bi zdaj končali (smeh).“
Kaj je recept za skoraj 50-letno nastopanje?
Mislim, da ljubezen do glasbe in to, da stvari ne jemlješ preresno, da ne delaš dolgoročnih načrtov, ampak živiš iz leta v leto. Nikoli ne razmišljamo, kaj bomo počeli čez dve leti.
Ste vsi iz Dublina?
Seán (Cannon, op. p.), eden od naših pevec, prihaja iz Galwaya, toda v originalni skupini smo bili vsi Dublinčani. Kakor veste, so trije člani umrli in morali smo najti nove.
Ste vsi prebrali Ljudi iz Dublina Jamesa Joycea?
Smo, od tod tudi ime; zgodbo ste najbrž slišali. V zgodnjih letih smo razmišljali o spremembi svojega imena Ronnie Drew Group in Luke (Kelly, op. p.), ki je ravno takrat bral Ljudi iz Dublina, je bil zaradi vsega tega govorjenja že ves nervozen – nenadoma je udaril s knjigo po mizi in rekel: “Tukaj je ime!”
Toda Joyce menda ni preveč maral Dublina.
Ja, veliko življenja je preživel zunaj tega mesta – v Parizu in Švici. Zdi se mi, da je v Švici celo umrl. Mislim, da je mesta tako kot večina pisateljev hkrati ljubil in sovražil.
Imate do mest tudi vi tak odnos?
(Smeh) Ne, nimamo.
Kaj pa je najboljše/najpomembnejše v irski narodni glasbi?
Menim, da se odlikuje po melodičnosti in dobri zgodbi. Če je to izvedeno z umetniškim pristopom, je to to.
Kaj je dobra zgodba?
Vse dobre zgodbe imajo začetek in konec. Nekatere so humorne, druge resne, menim pa, da so dobre vse tiste, ki si jih zapomniš.
Do zdaj ste izdali 36 cedejev; lahko kmalu pričakujemo novega?
Odkrito rečeno, jih nisem štel. Upamo, da bomo nov cede naredili pred božičem naslednje leto. Na njem bodo stare pesmi v novi preobleki, najbrž pa ga bomo naredili z nekaterimi gosti. Obstaja denimo zelo dober mlad pevec Damien Dempsey, ki je nekajkrat nastopil z nami, morda pa ste slišali tudi za Imeldo May – poiščite jo na spletu, zelo dobro poje; sicer je rockabilly pevka, ampak prepeva tudi narodne pesmi.
Irska ima veliko dobrih glasbenikov, najpopularnejši pa so U2. Se strinjate?
U2 so zagotovo eden izmed najuspešnejših bendov na svetu.
Bono je tudi vaš velik občudovalec. Je to za vas kompliment?
Ja, je. Pravzaprav nas je lani poklical in vprašal, ali bi bili pripravljeni nastopiti za rojstni dan njegovega prijatelja, filmskega zvezdnika Seana Penna.
In vi ste ga zavrnili (smeh) ...
Ko nas je Bono vprašal, ali smo za, smo rekli seveda (Sheahan se ob tem v šali prikloni).
Kaj lahko pričakujemo na koncertu?
Dober večer zabave. Ne jemljemo se kot resne glasbenike, želimo, da občinstvo z nami sodeluje in da pričaramo zabavno vzdušje, da pripravimo ljudi, da z nami pojejo in da zapustijo prizorišče srečnejši, kot so prišli. Mislim, da je to najpomembnejše.