Je težko spremljati sebe na filmskem platnu?
Ivan: Na platnu sem se na predpremieri v Ljubljani videl prvič in takoj dobil vročino (smeh). Na splošno pa sem z rezultatom zadovoljen.

Beno: Film sem že videl, večkrat. Ker študiram na akademiji, imam s spremljanjem samega sebe vsekakor določene izkušnje in tako opazim neke druge stvari. Zdaj sem imel manjšo težavo z gledanjem samega sebe, in sicer v smislu, da sem se malo odmaknil, želel biti objektiven in film doživeti, kot da bi ga videl prvič. To je sicer nemogoče, čeprav želim narediti največji možen odmik. Mislim, da mi je kar uspelo. Poskušal pa sem se osredotočiti tudi na to, kako občinstvo bere film in kako film komunicira z občinstvom.

Pri filmu ste sodelovali tako šolani kot amaterski igralci, tako kot pri filmu Roka Bička Razredni sovražnik. Kakšna je bila ta izkušnja?
Dino: Veste, kako težko je priti na AGRFT?! Jaz sem kar naravni talent. Že od mladih nog so me učili, da moram igrati, zdaj pa sem začel igrati še za rajo. Igranje je bila vedno moja želja, in to možnost sem dobil na avdiciji, kjer sem se malo zlagal glede starosti; rekel sem jih, da sem deset let mlajši. Uspelo mi je in spoznal sem ljudi, ki smo jih občudovali kot najstniki in za katere si nikoli nisem mislil, da bom z njimi igral. To je, kot bi gledal boga. Emir (Hadžihafizbegović, op. a.) je itak legenda, enako Zoran Cvijanović – vidi se, da so to ljudje s stažem, od katerih smo se veliko naučili. Če boste snemali še kaj, me pokličite (smeh).

Beno: Z vsem spoštovanjem do Bičkovega filma, je to drugačen film. Tam so bila dekleta dejansko sprejeta na akademijo. Pri Čefurjih ni bilo tako pomembno, da si igralec, večjo težo je imelo to, da si iz takega okolja. Na avdiciji pa so nato izbirali, kdo ima večji smisel za to, da to izkušnjo pretvori v film. Tu ni pomembna izkušnja igralske šole kot izkušnja tega življenja. Jaz te izkušnje vsekakor imam, saj prihajam iz Most, iz geta, pustite Fužine. Tukaj je neka druga vrsta igre, ki jo je treba znati ceniti. Veliko situacij, ki so izpostavljene v filmu, mi je tako domačih in blizu, da ni bilo treba posegati po težkih igralskih orodjih ali emocionalnem spominu. Film igra z nami, ni se bilo treba toliko potiti, kot je bilo pomembno poznati sebe, svojo vlogo in situacije. Že to je bil dober začetek. Največja nagrada in največje znanje pa je, da sem lahko zaigral od legendah slovenskega in balkanskega filma. Samo roko dam lahko ljudem in energijam, ki so mi to omogočili. Najboljši del tega je, da prihaja do interakcije, do izmenjave mnenj, in to je ta nagrada, o kateri govorim.

"Ni lepo biti tujec"

Se vam zdi, da so situacije v filmu potencirane?
Dino: Nedvomno je film za pripadnike bivše Juge negativna reklama, brez tega v filmu ne gre.

Ivan: Nekaj resnice vsekakor je. Recimo scena, v kateri Marko reče, da je treba raziskati posameznikove talente. Morda smo pa dobri igralci, čeprav smo vsi čefurji. Vsi imamo talente.

Dino: To je, kot bi me vprašali, od kdaj so cigani dobri pevci. Kdo ni pevec, če ne cigan? Nismo vsi za slovenščino in angleščino. Šola in jaz sta bila dva pojma. Sicer sem jo naredil, vendar z muko. Danes, še posebno v Sloveniji, vse temelji na šoli in zvezah. Če nimaš zvez, si brez službe … Tako kot mi (smeh).

Je odnos do čefurjev danes drugačen kot recimo pred 10 ali 15 leti?
Jernej: Zame to nikoli ni bila težava, saj živim na Fužinah in sem že od majhnega nogomet pred blokom igral s fanti na -ić.

Dino: Jaz pravim, da so bili pravi čefurji od leta 1995 do 2000. To je bilo obdobje, ko so bile Fužine zloglasne. Spominjam se, da se je moj prijatelj takrat vpisal na gostinsko šolo in ga je bilo kar malo strah, da ga ne bo kdo izsiljeval za denar. To so stvari, ki so se dogajale, zato so Fužine tudi dobile tak sloves, vendar mislim, da tega ni več, vsaj kakšnih deset let ne. Morda bi morali film posneti prej, da bi res obravnaval aktualno temo, vendar konec koncev predstavlja, kako ni lepo biti tujec v drugi državi. Čeprav si se asimiliral, sprejel jezik in običaje, te ljudje gledajo drugače. Sam sem temnejše polti in sem videti kot kakšen Španec ali Italijan, Slovenci bi rekli cigan, vendar sem z leti ugotovil, da imajo dekleta raje temne fante. So tudi bonusi, je pa še vedno težko pri razgovorih za službo, kjer te takoj popredalčkajo. Tega je veliko, vendar mislim, da je tako povsod po svetu, kjer se mešajo narodnosti.

Ste počaščeni, da vas je na predpremieri podprla slovenska košarkarska reprezentanca?
Dino: Tega nismo pričakovali, vendar je bilo lepo presenečenje. Spoznali smo ljudi, ki si jih želi spoznati vsa Slovenija, in enkrat v življenju so oni gledali nas in ne mi njih (smeh).

Beno: Carji, legende. Sam sicer pogledam kakšno tekmo, sicer pa nestrpno pričakujem začetek angleške lige. Čeprav sem igral košarkarja, v resnici nisem tako oboževalec košarke, bolj komaj čakam na tekme Chelseaja.