Izbor naslova za album ste tokrat prepustili ljudem.
Drži. V igri so bili trije naslovi in nisem se mogel odločiti, katerega naj dam – Ena pesem, Krasni novi svet ali Drevored, za katerega so se poslušalci tudi odločili. Sam sem najprej navijal za Krasni novi svet, ampak to je naslov romana Aldousa Huxleyja in je lahko naslov pesmi, ne more pa biti naslov plošče. Pozneje sem si premislil in sem navijal za Eno pesem, ko pa sem videl, da je največ ljudi za Drevored, sem si rekel, da tudi to ni slabo.

Ali danes življenje živimo po romanu Huxleyja?
Mislim, da ga, in to je tudi sporočilo pesmi.

Tudi albuma?
Upam, da ne.

Pravite, da je včasih trajalo dlje, da so pesmi postale hiti.
Pravi hiti so tisti, ki jih naredijo ljudje, naš je na primer Preko Mure preko Drave, ki ga na radiu ne vrtijo. Vendar lahko hit danes narediš tudi tako, da blazno veliko vrtiš nek komad. Obstaja forsirano vrtenje, ki se plačuje, in z njim nehote narediš hit, saj se ga poslušalci ne morejo ogniti.

Dylan in Cohen nosita klobuk, vi pa tudi. Zakaj je ta pri kantavtorjih tako priljubljen?
Pravzaprav ne vem. Zase lahko rečem, da sem klobuk začel nositi takrat, ko sem začel igrati z Beltinško bando, saj je del prekmurske narodne noše. Dylan ga pa zagotovo nosi zato, ker izhaja iz folk ameriške scene. Mislim, da ga Cohen ni vedno nosil – govorim o času pred 30 leti –, ampak ga je začel šele zdaj.

Bi lahko rekli, da ste slovenski Bob Dylan?
Seveda ne, to so pretirane ocene.