S petimi prijatelji smo tja pobegnili sredi decembra in za slab mesec zimo zamenjali za poletje. Vročinski val nas je zajel že ob prihodu na letališče blizu glavnega mesta Kolombo, kjer popotnike namesto klasičnih brezcarinskih prodajaln pričakajo trgovinice, polne bele tehnike. Da, tukaj pralne stroje, klime, hladilnike, štedilnike, televizorje in podobne nujne sodobne pripomočke kupujejo kar na letališču. Po manjši nevšečnosti pri potrjevanju “vize” – prek spleta (Eta.gov.lk) si jo priskrbite že doma, potrdijo pa vam jo v nekaj urah –, ko nas je uradnik na okencu, čeprav smo imeli “vizo” vsi izpolnjeno enako, sicer z veliko mero prijaznosti obravnaval različno, smo na njihovo včasih že pretirano prijaznost naleteli takoj pri izstopu iz letališča. Naša prva postojanka za prilagoditev vremenu je bilo tri ure oddaljeno obalno mesto Hikkaduwa. Do njega bi lahko za slab evro po osebi prišli z vlakom, a smo se zaradi opreme za deskanje odločili, da se na prvo pot podamo s kombijem. Ceno triurne vožnje lahko primerjamo s ceno vožnje iz središča na obrobje Ljubljane.

Vtis, da lahko na otoku, ki se po velikosti primerja z malo manj kot tremi Slovenijami, ves mesec preživite ob pomoči prvega sklenjenega poznanstva, ni nič nenavadnega. Tukaj vsi poznajo vse. Če že ne oni, pa nekdo, ki ga poznajo. In bolj ko smo na začetku mislili, kako bomo pazili, da nas ne bodo prinesli okrog, bolj smo že po nekaj dneh pohajkovanja ugotovili, da domačinom gre zaupati. A seveda brez barantanja ne gre. Ko jim razložite, da niste bogati Rusi in da prihajate iz nekdanje Jugoslavije, vas obravnavajo drugače, predvsem pa vam blago in storitve ponudijo ceneje. Kljub temu je barantanje še vedno obvezno, pa čeprav boste na koncu ugotovili, da ste ceno izdelka, ki že tako stane le nekaj centov, znižali še za nekaj centov.

Foto: Maja Bitenc Šrilanka Izogibajte se hotelom

Kje bomo pa spali? To vprašanje se mi je že pred odhodom zdelo najpomembnejše, saj vsi pravijo, da si je prenočišče dobro rezervirati vsaj za prvo noč ali dve. Mi tega seveda nismo naredili, zato smo prvi dve noči v obalnem mestu na peščeni plaži v skromnih sobah prenočevali za dobra dva evra na osebo. Popolna lokacija za prvi tek iz spalnice neposredno med valove. Pri iskanju nadaljnjih prenočišč nam je sicer bolj neuspešno pomagal Lonely Planet, saj so bila predlagana prenočišča večinoma zasedena (in veliko dražja), zato so spet prišla prav poznanstva, ki smo jih sklenili z domačini.

Bivanje v "guest housu" je prijetno, saj vam lahko postrežejo s pristno domačo hrano, še cenejše je bivanje v hišah, kjer le oddajajo sobe. Za solidne nočitve – ponekod tudi z zajtrkom – smo plačevali po le nekaj evrov. Najdražja je bila nočitev v edinem hotelu, v katerem smo prenočevali v "obleganem" gorskem mestu, kjer je izhodišče za pohod na goro Adamov vrh; tam smo zanjo plačali okoli 10 evrov na osebo. Seveda vam domačini hitro ponudijo nočitve za 20, 30 ali celo 40 evrov in več, a ko pokažete, da vas to ne zanima, iz rokava takoj potegnejo cenejše možnosti. Izkoristite jih!

Foto: Maja Bitenc Šrilanka Raj za deskarje

Ker smo želeli večino potovanja posvetiti deskanju, smo prvih deset in zadnjih šest dni preživeli na morju, preostale pa namenili pohajkovanju po notranjosti, plantažah čajevca in hribih. Deskarskih točk je na Šrilanki kar nekaj, a smo si, ker smo se zaradi monsunskega obdobja, ki je bilo v času našega počitnikovanja na vzhodnem delu otoka, zadrževali le na zahodni obali, za izhodiščno točko izbrali mestece Weligama. Že mestna plaža deskarjem ponuja veliko, saj ima teren za začetnike, pa tudi za izkušene, ki še več veselja najdejo na deskarskih točkah, iz mesta oddaljenih le nekaj minut vožnje. Začetniki si lahko opremo za nekaj evrov izposodite na plaži, le lokalnih učiteljev deskanja vam ne priporočamo. Za prave napotke se raje obrnite na katerega od deskarjev turistov, ki vam bo z veseljem priskočil na pomoč. Dobra izbira je tudi bivanje v deskarskem „guest housu“. Nas je navdušil Plantation Surf Inn, v katerem zaradi prezasedenosti nismo bivali (sobo je treba rezervirati kar nekaj tednov vnaprej), a smo se tam z lastnikom in preostalimi gosti ob odlični domači hrani, ki jo pripravlja celotna družina z lastnikovim očetom na čelu, ki je tudi poklicni kuhar, družili ob večerih. Če smo začetniki valove lovili le v Weligami, pa je bolj izkušen del ekipe užival tudi na grebenih, valovih in med želvami, ki so med deskarji neboječe plavale tudi na plažah Hikkaduwe. Med deskarji najbolj priljubljene točke so sicer na vzhodni obali okoli plaže Arugama, kjer se morate ustaviti, če boste na Šrilanki počitnikovali med aprilom in novembrom. Sicer pa plaže ponujajo veliko veselja tudi tistim, ki bi valove lovili brez deske ali pa le ležerno poležavali na pogosto skoraj praznih peščenih plažah.

Foto: Maja Bitenc Šrilanka Na pot obvezno z vlakom

Promet na Šrilanki je kaotičen. Zmede in trobljenja, ki vladata na cestah, se morate navaditi, a ko ju usvojite, si lahko za dostopno ceno sposodite tudi kombi, ki je nam ponudil obilico nepričakovanih doživetij. A seveda je za vožnjo potrebnega kar nekaj poguma, vozi se po levi strani, ob vsakem prehitevanju je treba potrobiti, avtobusi pa se strogo držijo pravila, da ima vedno prednost večji. In če so glavne ceste celo bolje urejene kot naše, pa so vaške in tiste, ki vas pripeljejo denimo do deževnega gozda, takšne, da se na njih le s težavo srečata dva tuk tuka, kaj šele kombi in avtobus. Navaditi se je potrebno, da promet poteka počasi. Avtobusi ustavljajo povsod, ne le na postajah, in so zelo poceni – vožnja stane le nekaj centov. Kako dobro obvladate barantanje, pa boste spoznali, ko se boste večkrat na enaki ali podobni relaciji peljali s tuk tukom. Z vozniki se za ceno vedno dogovorite vnaprej in takrat, ko ste še brez občutka, koliko kaj zares stane, ceno zbijte za vsaj od 60 do 70 odstotkov, pozneje pa lahko cene postavljate že sami. Nikakor pa ne smete zamuditi vožnje z vlakom, ki ponuja prečudovite razglede po plantažah čajevca in zelenjave, med vožnjo pa boste zagotovo naredili tudi nekaj čudovitih fotografij ljudi, ki dobesedno visijo z vagonov. Mi smo preizkusili vse – od štiriurne vožnje v drugem razredu na rezerviranih in udobnih sedežih do nepozabnega doživetja tretjega razreda med deveturno vožnjo z naše najsevernejše točke do zahodne obale z jutranjim vlakom. Nanj smo se vkrcali po tem, ko na zadnji nočni vlak zaradi prenatrpanosti nismo mogli vstopiti, zato smo noč preživeli kar na železniški postaji. In če je vožnja v drugem razredu zelo udobna, je prva ura vožnje v tretjem skoraj strašna – vagoni poskakujejo levo in desno, gneča je vedno večja, prodajalci napitkov, oreščkov, zavitkov in še česa pa po vagonu hodijo skoraj drug čez drugega in med dretjem "ore ore ore" prodajajo svoje izdelke. Če ste lačni, si prigrizek kar privoščite – zavitki (rotiji) stanejo le nekaj centov in so odlični. Če ne marate zelo pekoče hrane, pa raje izberite kaj drugega.

Foto: Maja Bitenc Šrilanka Neskončne plantaže čajevca

Na Šrilanki so razgledi čudoviti, plantaže čajevca se kot morje razprostirajo, kamorkoli se obrnete, in obisk hribovite notranjosti je zaradi tega več kot samo obvezen. Šrilanka se po količini proizvedenega čaja uvršča v sam svetovni vrh, takoj za vodilno Indijo, po kakovosti pa na prestižno prvo mesto. Ko boste spili prvo skodelico, o tem nikoli več ne boste dvomili. Pohajkovanja med plantažami čajevca okoli gorskega mesteca Ella (1.110 metrov nadmorske višine) se nismo naveličali, opazovanje spretnih rok nabiralk čaja je skoraj čarobno, in čeprav je njihov čaj (Ceylon Tea) znan in cenjen po vsem svetu, ga nabiralke, oblečene v pisana oblačila, obirajo za drobiž. 20 kilogramov ga morajo nabrati v osmih urah, za dan dela med sončnimi plantažami, polnimi pijavk in kač, pa dobijo okoli tri evre plačila na dan.

Foto: Maja Bitenc Šrilanka Nočni pohod na Adamov vrh in Levja skala

V notranjosti, malo bolj proti zahodu, se v bližini mesteca Hatton, do katerega se pripeljete z vlakom, 2.234 metrov visoko dviga Adamov vrh (Adam’s Peak), ki je priljubljena točka tako turistov kot domačinov. Na vrhu gore naj bi bili vidni skrivnostni odtisi Budovih stopal, od vznožja do vrha pa vodi 5.400 stopnic, ki smo jih na nočnem pohodu premagali v dveh urah. Nočno romanje na vrh je lažje, saj se tako izognete vročini, pa še jutranji obred ob sončnem vzhodu, ki ga vsak dan z igranjem na inštrumente, petjem in darovanjem cvetov pripravijo menihi, je več kot čaroben, razgled ob prvih sončnih žarkih, ki začnejo božati vrh gore, pa nepozaben.

Nekaj ur vožnje z vlakom do mesta Kandy in nadaljevanje poti z avtobusom ali kombijem pa pripelje do vasice Sigiriya, kjer smo se povzpeli na znamenito, 200-metrsko Levjo skalo, na kateri je kralj Kassapa med letoma 447 in 495 zgradil svojo rezidenco, v kateri je skrival svoje ljubice z vsega sveta, ki so upodobljene na freskah v živi skali. Utrdba, ki je imela obliko leva – danes sta od njega ostali le prednji šapi – in na kateri zdaj kraljujejo opice, je uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.

Foto: Maja Bitenc Šrilanka Templji in naravna dediščina

Še malo bolj na severu, natančneje na najsevernejši točki, ki smo jo obiskali, v Anuradhapuri, pa pridejo na račun vsi, ki se navdušujejo nad starodavnimi mesti, templji in naravnimi znamenitostmi. Okoli vasice jih je posajenih cel kup, za ogled starodobnega dela mesteca pa velja ena, precej draga vstopnica, ki je nam nekako ni uspelo kupiti, a smo si glavne znamenitosti kljub temu ogledali. Številni templji, polni cvetočih in dišečih lotosovih in jasminovih cvetov, kar kličejo, da pritiskate na sprožilec fotoaparata, objektivu pa se rade nastavijo tudi lenobne opice. Več templjev je sicer na severu otoka, manjše pa smo spotoma med pohajkovanjem obiskali tudi med nasadi čajevca.

Foto: Maja Bitenc Šrilanka Sloni, opice in potepuški psi

Če bi se zjutraj zbujali ob opičjih krikih za okni z rešetkami – saj ne želite, da bi vam opica ukradla najljubše kopalke? –, če obožujete papagaje in če si želite slone videti v naravnem okolju, potem je Šrilanka prava destinacija za vas. Opice so povsod in so ljudi vajene, na bolj obleganih krajih, kot so na primer templji, pa vam bodo poskušale ukrasti vse, kar bo kukalo iz nahrbtnika. Piškotov zato ne pozabite dobro pospraviti. Čeprav sta na otoku dva parka s sloni – eden je poimenovan celo sirotišnica za slone –, pa se tja nismo odpravili, saj smo jih želeli videti v naravnem okolju. Z džipom smo se zgodaj zjutraj odpravili v nacionalni park Uda Walave, kjer je slonov res veliko, pa tudi vodnih bivolov, ptic in pavov, videli pa smo tudi krokodila. Na strupene kače, gosenice in legvane smo naleteli v deževnem gozdu, manj sreče pa smo imeli pri ogledu kitov. Na morje smo se polni pričakovanj z ribiško barko odpravili v mestecu Mirissa, a smo namesto kitov videli “samo” nešteto delfinov in letečih rib, saj naj bi bilo, kot so povedali domačini, za kite morje preveč razburkano. Blizu obale, pravzaprav le dobri dve uri stran, če imate srečo in se med potjo ne izgubite najmanj petkrat, pa je deževni gozd Sinharaja, ki pa nas je, potem ko smo ga končno našli, skoraj malo razočaral. Živali je veliko, a vodnik hitro pusti vtis, kot da so tam nastavljene, vročina je neizmerna, vlažnost visoka, pijavke pa vsepovsod, zato so dolge hlače in nogavice skoraj obvezne. Kamorkoli se boste odpravili, pa boste naleteli na potepuške pse, ki vas bodo spremljali na vsakem koraku.

Foto: Maja Bitenc Šrilanka Še malo čilija, prosim!

Da je indijska hrana zelo pekoča, so nas svarili vsi, a vseeno smo se hitro zalotili pri tem, da smo jo še dodatno začinjali s čilijem. Tradicionalna jed kari z rakci, mesom, zelenjavo in rižem je odlična, predvsem kari v hribovitem delu otoka, v mestecu Ella, h kateremu postrežejo tudi do sedem različnih in zelo okusnih prilog, med katerimi se nikoli nisem mogla upreti solati iz popečenih jajčevcev, čebule in paradižnika. Če pa boste kari naročili v kateri od obmorskih gostilnic, pa boste morda razočarani. Vsekakor pa vas na obali ne bodo razočarale morske jedi. Ribe, raki, jastogi … vse je okusno in zelo poceni. Za res dober, obilen in “drag” obrok boste v povprečju odšteli pet evrov, seveda pa si lahko pečene rezance ali riž z rakci privoščite tudi za slab evro. Tudi hrana na ulici je varna, saj prebavnih težav ni imel nihče, zato razloga, da si ne bi privoščili zelo okusnih in smešno poceni ribjih ali zelenjavnih kroglic ali zavitkov (rotijev), res ni. Še več, le za nekaj centov boste dobili res okusno malico. Sicer pa nas je najbolj navdušilo sadje – minibanane so tako okusne, da teh, ki jih dobimo pri nas, sploh ne pokusimo več, mango tako sočen, enako papaja … Se vam že cedijo sline? Tudi nam se, ko pomislimo na okusne sadne napitke, ki smo si jih na plaži po deskanju privoščili za dober evro. In če je za stekleničko priljubljene gazirane pijače treba odšteti okoli pol evra, so cene piva primerljive z našimi. Če boste alkohol želeli kupiti v trgovini, pa boste morali poiskati specializirane prodajalne. Zgrešiti jih je res težko, saj pred njimi praviloma postopajo gospodje, ki pod srajco skrivajo vsak svojo steklenico.