O pornoigralkah nikoli nisem razmišljala kot o žrtvah šovinistične industrije, ki jo tako na strani ponudbe kot povpraševanja poganjajo perverzni pohotneži, temveč predvsem kot o ženskah, ki raje kot za metlo poprimejo za vibrator, oziroma ženskah, ki nimajo dovolj igralskega talenta za dramo, ga imajo pa zato popolnoma dovolj za pornič. A večina pornoigralk, kot sem po pogovoru z eno od njih spoznala sama, tega ne počne zato, ker nimajo boljše izbire, ampak zato, ker se jim vse druge zdijo slabše. In zato, ker v svojem delu resnično uživajo. Res je, da hlinijo vroče poglede, vzdihe in orgazme, vendar pa to še ne pomeni, da je hlinjen tudi užitek. In res je, da v resničnem življenju ne bi zgrabile vsakogar, s katerim se morajo zadovoljiti na snemanju, a bi včasih lahko enako rekli tudi za naše lastne izbire.

Igranje se, če smo pošteni, občasno odvija tudi za domačimi štirimi stenami, pa si zato še nobena od nas ni očitala, da zaradi neiskrenih krikov ni bilo iskrenega užitka. Tako užitka na strani moških, ki, tudi če mislijo, da vejo, v resnici nimajo pojma, kot na strani žensk, ki bodo z dobro igro v končni fazi dosegle boljši rezultat. Lahko bi rekli, da so tiste, ki v postelji igrajo, ne da bi bile za to plačane, celo večje igralke od tistih, ki s tem služijo. Pri njih je namreč jasno, da je vse igra, tudi če ni, pri drugih pa človek pač nikoli ne ve.