Liz Gilbert (Roberts) se je izgubila v lastnem življenju,  zato meni, da mora znova poiskati ravnovesje in ugotoviti, kdo v resnici sploh je in kaj hoče. Ker ji bo to med mestnim vrvežem in visokimi nebotičniki težko uspelo, četudi zapusti moža in si najde mlajšega ljubimca Davida (James Franco), se odloči skrite strasti najti na eksotičnem popotovanju, kjer spozna užitek, ki ga je že pred časom nevede pokopala globoko v sebi.

Po razpadli zvezi niso več dovolj banjica sladoleda in solzavi filmi dolgo v noč, temveč duhovno potovanje, na katerem se vsaka ženska lahko znova najde in, kot je za Američane značilno, občuti ljubezen, ki je do tedaj še ni. In kaj je zanje bolj privlačno kot italijanska kultura, italijanska kuhinja in italijanska mesta? V Jej, moli, ljubi je pri naših sosedih čudovito prav vse. Mesarija, kjer ogromni kosi mesa visijo s stropov, mlad par, ki se otipava na ulici, in neumorno čvekanje domačinov. Italija, na katero padajo Američani, na katero pada ves svet.

In Azija? Iz razvlečenega škornja, pri katerem marsikdo že naveličano pogleduje na uro, Liz končno pride v Indijo, kjer jedačo zamenja z molitvijo, najde notranji mir in preboli ločitev, ki jo je tako ali tako zahtevala sama. Ko se s popredalčkanimi mislimi, sita in poduhovljena napoti na Bali, ji kajpak manjka le še lekcija iz ljubezni. Pa imamo predolgo romantično žajfnico, prevlečeno z osladnimi in klišejskimi stavki, z Julijinim širokim nasmehom in španskim šarmom Javierja Bardema, njene usojene ljubezni z Balija.

Jej, moli, ljubi ni nič drugega kot pobuda za potovanje in jasno sporočilo: Spokaj se v svet, četudi imaš polno dela doma, v službi, v mestu, to itak lahko počaka! Spokaj se, najdi se, reši se, dokler se lahko, predvsem pa se nažri, moli in ljubi. Pa je to res tako lahko?