Idejo za Stanje šoka ste dobili leta 2004, film pa bo v kino prišel februarja 2011. Zakaj je trajalo toliko časa?
To bi morali vprašati filmski sklad ter vse njegove direktorje in komisije, ki so se medtem zamenjali. Meni so že leta 2004 pisali priporočila večkratni nosilci oskarjev. Težko je biti prerok v svoji deželi, a zdaj sem se vrnil desetkrat močnejši. Mislim, da mi je zelo prijalo eno leto Berlina, kjer sem bil, lahko rečem, v emigraciji, ker tu nisem mogel delati.

Zakaj ne?
Pod vladavino Janeza Janše je bilo tako: če nisi njihov, potem ne moreš delati. To je bilo zelo jasno, saj ti ljudje niti na telefon ne odgovarjajo in je vsem nekako nerodno. A je treba vztrajati. Več truda vložiš, večja je verjetnost, da bo nastal dober film.

Je zdaj, pod drugo vladavino, bolje?
Lahko rečem, da vsaj ideološkega pritiska ni. Takrat je bil. Oni podpirajo scenarij, ki zagovarja eno resnico. Seveda je bil komunizem po eni strani zločinski režim, a ni bil tako temačen, kot ga hočejo prikazati. Predvsem pa ne tvoja ne moja generacija nimata nič z grehi naših dedov. So pa tudi ti dedki že umrli, tako da bi lahko nehali s to zgodbo.

V Berlin ste šli torej zato, ker tu ni bilo dela?
Ja, vzel sem enosmerno vozovnico in odšel. Nisem se nameraval vrniti, potem pa sem zaslutil, da se bo morda na zadnjih volitvah kaj spremenilo. In res se je.

Ali z videospoti za glasbene skupine ne bi mogli preživeti?
Za koga pa? Rad bi delal za Magnifica, ki na spote tako ali tako ne daje pretirano veliko, pri drugih pa moraš biti motiviran z glasbo. Kar prihaja z Balkana, me prav nič ne fascinira. Izpostavil bi samo Magnifica, ki se mi zdi zanimiv, in sem srčno vesel, da je v Berlinu enega od boljših klubov napolnil s 1.500 ljudmi, predvsem Nemci. Sploh pa mislim, da je vprašanje, koliko se sploh izplača delati videospote, ker jih nimaš kje vrteti.

Menda na RTV Slovenija načrtujejo glasbeno oddajo?
To izjemno pozdravljam. Pravzaprav sem razočaran nad celotno televizijsko sceno, ki je bistveno slabša kot pred 15 leti, ko sem na njej delal jaz. Edini oddaji, ki ju lahko izpostaviš kot presežek, sta Hri-bar in As ti tud not padu?! Kje so glasbene, mladinske, zabavne oddaje? Nič. Zdaj pa je že res žalostno, da neke komercialne televizije ne znajo zapakirati niti ene glasbene oddaje.

Bi se vrnili na televizijo?
Ne vem. Zdaj sem bolj v filmskih vodah. Pripravljam nov scenarij, nekaj pa jih imam še v igri.

Se moramo bati, da bo do naslednjega filma spet trajalo deset let?
Upam, da ne. V tem času sem kot režiser spoznal tudi producentsko plat, kako zapakirati film, nočem pa se ubadati s produkcijo, ker sem strašno zadovoljen z Vertigo/Emotionfilmom in Danijelom Hočevarjem. V končni fazi je nabral pol milijona evrov z vsega Balkana in iz Evrope, kar je ogromno za slovenski film.

Se vam zdi, da slovenski filmski ustvarjalci dovolj izkoriščajo sredstva iz Evropske unije?
Jih. Problemi so domači. Če se v šestih letih zamenja sedem ali osem direktorjev, je to malo neresno. Ampak to je samo odraz stanja v naši družbi. Stanje v kulturi reflektira stanje v celotni družbi, ki pa je po mojem globokem prepričanju porazno. Mislim, da lahko, če bodo tako nadaljevali, v dveh letih pričakujejo revolucijo, ker nekaj je v zraku. Ljudje so strašno ziritirani, dovolj imajo vse politike. Te socialne bombe, od preventov do vegradov … Človek se res vpraša, kje je tu pravna država. Danes so praktično že skoraj mafijske metode uradne metode.

O kapitalizmu boste govorili v naslednjem filmu ...
Absolutno. Če sem prva dva filma delal tako, da sem obdelal socializem, je ta, ki gre iz socializma  v kapitalizem, prelomen. Kapitalizem je sploh ena od največjih tem na svetu. Vsi se sprašujejo, kaj je zdaj s tem kapitalizmom, kako omejiti neoliberalizem, ki sem ga napadel že, ko sem pisal za Žurnal. Sem edini kulturnik, ki je bil dvakrat omenjen in popljuvan v knjigi Mića Mrkaića, in še to tako, da je napisal, “kdo bo zavil goltanec Andreju Košaku”. To je poziv k linču.

Pogrešate socializem. Je bil res tako rožnat?
Ne bi rekel, da pogrešam socializem, pogrešam določene segmente. Moj film je posnet s perspektive delavca in prepričan sem, da bi 80 odstotkov delavcev danes reklo, da je bilo zanje takrat bolje. Ne da pogrešam enoumje, vendar pa res ne razumem  desničarjev, ki mi nenehno govorijo o tej temnici, predvsem ker vemo, da zapora razen Jožeta Pučnika in Vitomila Zupana nihče ni resno videl. To so bile vseeno neke smešne kazni. Govoriti, kako je bilo takrat grozno, je čisto  zavajanje javnosti. To zavajanje in pranje možganov traja že 20 let. Zdaj je že 20 let tranzicija in je imajo vsi poln kufer. Ali bo tranzicija še naslednjih 20 let?

Kako pa je v Nemčiji?
Nemčija je strašno urejena in tudi demokracijo razumejo malo bolj tako, kot je treba. Mi smo z eno nogo na Balkanu, z drugo pa na Mediteranu. Vedno rečem, da smo Slovenci slovanska duša, ujeta v avstrijsko kletko. Od svojih sosedov smo pobrali vse najslabše, ne vsega najboljšega.

S čim ste se preživljali v Berlinu?
Najprej sem pisal blog, potem sem s kamero malo snemal prispevke za Pop TV, pisal za Multimedijski center na RTV Slovenija, nekaj denarja pa sem imel privarčevanega. To je bila osnova za preživetje. Če si predstavljaš, da v Berlinu lahko preživiš s tisoč evri, potem vidiš, da je Slovenija bistveno predraga za servis, ki ga daje. Med drugim sem snemal tiskovno konferenco Rolling Stonesov z Martinom Scorsesejem,  intervjuje z Naomi Campbell, Nadjo Auerman, Benom Kingsleyjem, Catherine Deneuve ...

In kdo od njih je na vas naredil največji vtis?
Ah, Rolling Stonesi. Pred tabo stoji zgodovina, in ta zgodovina te ne razočara. Videl sem Micka Jaggerja na meter in pol in od blizu je videti dosti mlajši.
Vrniva se k filmu. Mislite, da s Stanjem šoka lahko presežete Outsiderja?
Ničesar ne bi obljubljal, ampak film  ima pravo temperaturo. Mislim, da ja. Slovenija je končno željna  žlahtne komedije, ki ni zgolj spakovanje in je inteligentna.

Ali slovenski film na slovenskih tleh lahko uspe, če ni vsaj malo komičen?
Treba je znati komunicirati z občinstvom. Generalni problem evropskega filma je, da je premalo komercialen in se bo Evropa morala zamisliti, kako narediti uspešnejše filme. V končni fazi zapravljamo denar davkoplačevalcev in davkoplačevalci bi lahko zahtevali vsaj nekaj nazaj, kajti snemanje nekih butičnih filmov, ki jih vidi dva ali tri tisoč ljudi, je videti tako, kot da jih snemajo za svoje ožje sorodstvo in nekaj prijateljev. V Hollywoodu je to biznis – če prineseš več denarja, kot ga je bilo v film vloženega, delaš naprej.

Je za vas težje napisati scenarij ali posneti film?
Vedno je težje režirati. Režija je ena velika kocka. Vedno staviš na igralce. Marion Martin je naredil ekstremno dobro vlogo, ne samo za Slovenijo, ampak ves svet. Potem so tu še Urška Hlebec, Aleksandra Balmazovič, Nikola Kojo, Emir Hadžihafizbegović, Vlado Novak, Iva Krajnc, Robert Prebil ... in vsaj še 30 manjših vlog.

Vlado Novak je, kot se zdi, vedno obsojen na stranske vloge ...
Ni. Mislim, da je imel v Petelinjem zajtrku glavno vlogo in da je nosil cel film. Vlado Novak  je slovenski Gene Hackman. Ekstremno dober igralec. Skrajni čas je, da mu dajo veliko Prešernovo nagrado za igro v filmu. V zadnjih 15 letih ni naredil niti ene slabe vloge, niti v najslabših filmih.

Proračun vašega filma je bil približno dva milijona evrov. Kaj je bil največji strošek?
Petdeset igralcev. Kateri slovenski film ima 50 igralcev? In 58 lokacij. Dva milijona za Evropo ni velik proračun, to je neka spodnja meja. Filmi pač stanejo. Jaz sem bil tisto leto šele na tretjem mestu. Goran Vojnović je od sklada dobil milijon evrov, Metod Pevec 850 tisoč, jaz pa 780 tisoč, tako da slovenskih davkoplačevalev nisem zelo veliko stal. So bili kakšni filmi dražji. Se vidimo v kinu, pa se potem tam vprašajte, koliko je kaj stalo in  kateri film je bolj bogato narejen.