Glede na to, da je bila vaša partnerica Veronika Franz novinarka in filmska kritičarka, me zanima, ali ji je bil všeč vaš prvi film?
Ko je videla Tierische Liebe, jo je film šokiral, a me takrat še ni poznala. Spoznala sva se, ko je z mano na temo tega filma delala intervju.

In kaj je rekla o filmu?
Bila je zmedena, pretresena, dotaknil se je, bila je šokirana nad tem, kar je videla, sploh ker je vedela, da je bilo to res. Dokumentarec išče resnico in je to cenila, v časopisu, ki je bil, vsaj kar se tiče pisanja o filmu, bulvarski in ne preveč dober, pa je zapisala mnenje, ki ni bilo tako plehko. Zdaj pa je tako, da dela svoj prvi film, ki ga je napisala z mojim nečakom, ki bo postal režiser, tako da je soscenaristka in sorežiserka.

Ste vplivali nanjo tako, da bo postala Seidl št. dve?
Ne, sem jo pa naučil delati in razumeti filme. Prej ni imela pojma o snemanju filmov oziroma o snemanju mojih filmov, ker je bila vendarle kritik. Moji filmi imajo vedno opraviti z življenjem. Pri filmu je normalno, da ga delajo profesionalci, pri meni pa gre za mešanico profesionalcev in ljudi, ki se ne ukvarjajo s filmom, in gre za popolnoma drugačno atmosfero.

Pravite, da ste partnerico naučili razumeti film. Jih je tako težko razumeti?
Ne. Če si pripravljen videti resnico in če si senzibilen, ni nobenega problema. Človek mora biti pripravljen sprejeti, da se na svetu dogajajo tudi takšne stvari, če tega ni pripravljen razumeti, pa je težko, tako kot je težko tudi, če se ne moreš pogledati v ogledalo.

Torej so vaši filmi kot ogledalo?
Da.

Kdo je dobil idejo, da Veronika začne pisati scenarije?
Ni šlo za idejo. Prvič sva sodelovala pri dokumentarcu Bilder einer einstellung, pri katerem je bila moja asistentka in delala pri castingu. Ker sem vedel, da rada piše in ni pisala samo filmskih kritik, ampak tudi kolumne o svojem zasebnem življenju, pa je začela kot soavtorica sodelovati pri pisanju scenarijev.

Je pisala tudi kolumne o vas?
Da, pozneje (smeh).

In?
Ljubeče.

Mislite, da bi šlo za popolnoma drugačne filme, če bi trilogijo o ženskah Paradiž napisali vi?
Popolnoma ne, saj nimava odnosa, pri katerem bi bil moški pogled ločen od ženskega. Ne gre za spopad med spoloma. Dobro je, ker skozi ženske oči pri meni vidi stvari, ki jih jaz ne, ne gre pa za konflikten moško-ženski odnos. Gre za konflikte, a ne med moškim in žensko. Koavtorstvo je težavno in moraš imeti enak občutek o stvareh, ne gre pa, če moraš vse prediskutirati. Moraš imeti enak smisel za humor, enak občutek za to, ali je lik pravi ali napačen, če scena deluje ali ne.

Menite, da so dobri filmi tisti, ki se ljudi dotaknejo, ne da bi jih bilo treba posebej razlagati?
Verjamem, da je dober film dober tudi brez pojasnila ter da se ga razume in da vzbuja občutke.

Kakšne občutke želite vzbuditi vi?
Vse. Smeh, jok, pomembna mi je tudi meja med tragičnim in komičnim. Če se gledalci med mojimi filmi smejijo, je dobro, če se jim med smehom zatakne. Ljudi se želim dotakniti, da pridejo iz kina drugačni, kot so vanj prišli. Ne želim, da gre pri filmu zgolj za zabavo. Želim, da so vznemirjeni.

Kaj pravijo Avstrijci. Ali rečejo, da jih prikazujete na negativen način?
V Avstriji sem zvezda, kar velika. Prepoznajo me, ker sem bil zaradi trilogije Paradiž tako veliko na televiziji, še več kot Michael Haneke. Ta trilogija se vleče že dolgo: Cannes, Berlin, Benetke, vselej v medijih. In veliko kritikov, ki so me prej sovražili, me zdaj obožuje.

Torej so spremenili mnenje?
Da, spremenili so mnenje.

Se vam ne zdi ironično, da ne marate kritikov, pa ste se zaljubili v kritičarko?
Da, ampak to je zapleteno. Obstajajo kritiki, ki jih cenim, in kritiki, za katere mi je vseeno. Pomembna je kvaliteta. Če kritik deli le neki okus, mi je vseeno.

Kaj pravite na to, da je Werner Herzog za vas dejal, da ste eden od njegovih najljubših režiserjev?
Herzoga sem spoznal pri svojem prvem celovečernem filmu, ker sem potreboval pomoč. Ko je komisija, ki je odločala o financiranju, videla film Good News, so dejali, da je to, kar sem posnel, grozno in da v tej državi ne bom več posnel filma. Film jih je šokiral in bilo je, kot da bi v šoli dobil slabo oceno oziroma da ne bi naredil izpita. Herzog je takrat živel na Dunaju in sem mu pokazal film, ki ga je navdušil, tako da mi je pomagal pri mednarodno promociji. Film je bil potem prikazan v Švici in je postal znan, nato pa je prišel nazaj v Avstrijo, kjer je bila za prikazovanje na voljo samo ena kopija, a je bil kljub temu zelo uspešen.

Ste s Herzogom še vedno redno v stiku?
Sem v stiku, a ne redno, ker živi v Kaliforniji in je vedno na poti. Zelo dobro poznam njegovega brata, ki je producent, tudi Herzogovih filmov, poleg tega pa je tudi svetovalec v mojem podjetju.

Imate tudi produkcijsko hišo. Jo imate zato, da imate svojo svobodo?
Razlog, da sem jo ustanovil, je v tem, da v Avstriji ni pravega razmerja med avtorji, režiserji in producenti. Producenti mislijo, da so šefi.

No, saj so, mar ne?
Ne, niso. Kaj je avtorski film? Napišeš knjigo, projekt, to je začetek. Če producent nima avtorja in režiserja, kaj bo? In drugič, nobenega filma ne začne s svojim denarjem. Denar dobi od skladov, televizije itd. Skratka, to ni ameriški sistem, ko ima producent toliko in toliko denarja in reče, da bo posnel film, potem pa izbere scenarista, režiserja, igralca. Jaz napišem scenarij in dam denar komisiji, ki reče da ali ne, komisija pa na primer ne bo privolila, ker se s filmom ukvarja določen producent. Če narediš dober film kot režiser, zasluži producent. Če narediš slab film, pa si kriv, da si posnel slab film. In to ni prav. Good News je bil uspešen film, a z njim nisem zaslužil jaz, temveč producent.

Zdaj pripravljate dokumentarec o kleteh. Lahko malo pojasnite, ali gre za kleti, v katerih se ljudje zabavajo ali posiljujejo druge?
Kriminala v dokumentarcu ne smem prikazovati (smeh), zato je to, kaj vse se dogaja, v glavah gledalcev, jaz pa bom pokazal „normalne“ stvari.

Klet?
Pokazal bom navadne, popolnoma neškodljive stvari pa tudi seksualne.

Kako pokazati stvari, ki jih ni?
Pokazal bom na primer fašistoidne ljudi, sado-mazo prakse ... To, kar lahko.

Ste razmišljali, ali bi posneli igrani ali dokumentarni film? Zakaj ste se na koncu odločili za dokumentarni pristop?
Paradiž je bil na primer velik projekt, Klet pa majhen. Včasih je treba narediti kaj velikega in včasih kaj majhnega. Vedno sem delal majhne in velike filme, ker delam že veliko let. Včasih so teme zanimive zgolj z dokumentarnega vidika, včasih pa z obeh.

Kaj bi pokazali pri kleti iz vašega otroštva.
Kot otroci smo bili večkrat zaprti v klet za kazen.  Ali pa smo morali klečati na stopnicah kleti in podobno.

Torej ste imeli zelo strogo vzgojo?
Da. Do očeta sem vse življenje čutil veliko zamero in je bil odnos z njim težaven vse življenje. Do izpred deset let. Moj oče je star že več kot 90 let.

Kaj pa se je zgodilo, da sta spet prišla skupaj?
Po smrti matere se je moj oče popolnoma spremenil. Prej si starši mojih filmov niso želeli pogledati, ker sta se bala, da bosta videla stvari, ki jih nočeta videti, nekaj, kar bi prizadelo njuno čast, vero.

Ampak ni bilo tako. Družinske odnose ste iz svojih filmov izpustili.
Da.

Namenoma?
Ne. To sicer ne drži popolnoma. Nekoč sem posnel kratek dokumentarec Der Ball, ki smo ga snemali v mojem domačem kraju, govori pa je o njegovih prebivalcih, se pravi tudi o mojih starših.
Lahko bi naredil tudi zelo jezen film o Cerkvi, pa ga nisem hotel, ker to ni moj stil in ker me ne zanima. Sprejemam to, da je treba biti strpen do vernih ljudi. Kljub temu je veliko stvari, ki jih dela cerkev, zločinskih.

Pravite, da ste glasnik slabih novic. Ste res? Kaj je torej slaba novica danes?
Danes je na svetu toliko slabih novic, da ne bi nikoli končal. Berite časopis, glejte televizijo, svet je v obupnem stanju.

Mislite, da ste sposobni posneti vesel film?
V mojih filmih je vedno smeh.

Da, a saj veste, kaj mislim, ljudje so pri vaših filmih vedno tudi na robu joka.
Veseli, lahkotni filmi me ne zanimajo. Ne bi ga mogel posneti.

Kaj na vaše filme pravijo ženske. So trilogijo Paradiž videle drugače od moških?
Pri Paradižu: Ljubezen je bilo v kinu veliko več ženskih gledalk, moškim pa je bilo neprijetno, čeprav bi bil zanje ogled priporočljiv, ker morajo vedeti, zakaj naše ženske hodijo v Afriko na mlade črne moške.

Zakaj?
To v bistvu pomeni, da smo zgube. Seks turizem je prisoten povsod po svetu. Moški seksturizem ni tabu, ženski seksturizem pa je.

In moškim se odpusti več kot ženskam.
Da.

Kaj pravijo igralke, ko se vidijo na platnu v vsej svoji realnosti? Ali vas kdaj zavrnejo, ker vejo, da ne bo milosti?
Igralke, ki so tako narcisoidne, v mojih filmih tako ali tako nočejo igrati in z njimi niti ne bi hotel delati. Igralci ne bi smeli biti narcisoidni. Igralec mora biti sposoben biti takšen, kot je, brez olepšav. Ne delam filmov, ki olepšujejo, ne delam hollywoodskih filmov, kjer imajo igralci možnost reči, da želijo biti prikazani le na točno določen način. To bi bilo nesmiselno. Snemanje takšnega filma je za igralke velik izziv, poleg tega pa ima igralka veliko čast, če igra v mojem filmu. Obstaja veliko znanih igralk, ki bi rade igrale v mojih filmih, ampak ne gre, ker nimajo časa, morale pa bi ga imeti veliko. Morajo se strinjate s tem, da jih ne vzamem takoj, ampak da je treba najprej preveriti, ali so sploh primerne. Morajo znati improvizirati, česar mnoge ne znajo. Seveda sem Margarete Tiesel (Paradiž: Ljubezen) vprašal, ali se lahko s svojim telesom tako postavi pred kamero in ali želi biti tako gola. Ima dva otroka in moža. Na koncu se je odločila za to, ker je vedela, da bo film uspešen. Kot se vidi v filmu, pred kamero ni imela sramu. Drugače ne bi šlo.

Kako pa sprostite naturščike?
Veliko imajo pri tem predpriprave, pomembno tudi, da najdeš primerne ljudi in jim omogočiš dobre pogoje, atmosfero, da se počutijo svobodni. Pomemben pa je tudi moment. Če ne funkcionira enkrat, poskusiš znova in znova.

Če govorimo o korenčku in palici, ste vi menda palica.
Ne, ne, potrebna sta sladkor in bič.