Bo kar držalo, da čas, v katerem živimo, umetnikom in raznim mislecem ni najbolj naklonjen. Ko sem se pred časom pogovarjala s pisateljico in ilustratorko Lilo Prap, eno od uspešnejših domačih ustvarjalk, je potarnala, da založniki od nje pričakujejo štancanje del po tekočem traku. Žrlo jo je, ali bodo ideje in navdih padli ob pravem času, ki ga itak nima, saj ji ga za povrh zajeten kos odžira tudi naša razvpita birokracija. Odkar namreč od svojega dela tudi živi, pravi, da polovico časa nameni “urejanju papirčkov za davkarijo”.

Najveličastnejše svetovne ideje se, tako so nas vsaj učili, niso rojevale med opravki za pulti upravnih enot, bank ali česa drugega. Tudi jabolka, ki bi padala s stropa uradov in pisarn ter se odbijala od glav raznih newtonov, verjetno ne bi sprožila navdiha, ampak kvečjemu veličasten živčni zlom, na robu katerega so ljudje v takšnih položajih že po tradiciji. Roko na srce – omenjena navlaka, v katero nas je hote ali nehote pahnil naš sistem, je milo rečeno terorizem. Ta pa je, kot je splošno znano, največji hudič 21. stoletja.

Lila pravi, da sta za vse krivi grabežljivost in tekmovalnost – v smislu, kdo bo večji multimilijarder. Pravi tudi, da je svet en velik kazino, človeštvo pa se je zapletlo v vsesplošni gambling, ki nas bolj zabava od resnih idej. Mislim, da ima Lila še kako prav!